ANIN BLOG: O družbenih pritiskih in (ne)izpolnjenih pričakovanjih

Nazaj na Prispevki

ANIN BLOG: O družbenih pritiskih in (ne)izpolnjenih pričakovanjih

Nedelja je – zadnji dan prvega meseca tistega leta, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali, misleč, da nam bo že prvi dan vrnilo vse tisto, kar pogrešamo in po čemer hrepenimo. Mogoče nam tega leto 2021 (še) ne more vrniti, lahko pa nam med vsem tem čakanjem ponudi nove priložnosti. Ta zapis pričenjam med sedenjem na kuhinjskem stolu v najini prvi skupni kuhinji. Moji pretekli dnevi so namreč minili v znamenju dokaj stresne in naporne selitve v prvo skupno stanovanje. Občutek je neverjeten. To je bila moja želja (ali še bolje cilj) že dolgo časa in končno sem tu, v svojem gnezdecu. Jaz si želje veliko raje predstavljam kot cilje, ki jih želim v življenju doseči. Na tak način želje pogosto ne ostanejo samo neuresničena misel, ampak uspešno osvojen cilj. Toliko za začetek …

Tokrat bi rada načela temo, o kateri si le malokdo drzne razmišljati na glas. Pa ne zato, ker bi jaz bila ne vem kako pogumna, ampak zato, ker smo enostavno naučeni, da se o tem pač ne govori na glas. Prepričana sem, da se je že skoraj vsak izmed nas kdaj o tem razmišljal, pa vendar na koncu dneva ostane vse zgolj v naših glavah, misleč, da se noben izmed soljudi o tem ne (pre)sprašuje. Čaki malo, a je res tako?

 

”Ste se že kdaj počeli nekaj, kar vam nikoli v bistvu ni bilo preveč všeč, samo zato, ker je družba to od vas pričakovala? Ker jaz sem. Ogromno enih stvari sem v življenju počela samo zato, ker sem morala, nezavedajoč se, da delam proti sebi in svojim potrebam, željam.”

Ničkolikokrat sem se učila in brala to, kar me nikoli ni zanimalo, ničkolikrat sem opravljala delo, ob katerem sem nazadovala, ker pač moram nekako preživeti, ničkolikokrat je v omari ostal kak kos obleke, ki si ga nisem upala obleči. Ničkolikokrat sem ohranjala odnose z osebami, s katerimi se enostavno nisem počutila dobro, samo zaradi strahu pred osamljenostjo. In ničkolikokrat sem se pod vsemi družbenimi pritiski zlomila.

To so bili trenutki, ko sem spoznala, da me nagnjenje k temu, da se v družbo neprestano želim vkalupirati, dela nesrečno, pa vendar sem si to itak vedno zanikala. Zakaj smo mladi nesrečni? Ja, prvič zato, ker naša družba temelji na zlaganih temeljih in vrednotah, in drugič zaradi družbenih pritiskov, ki jih ta ista družba izvaja. Tako sem pristala na točki v mojem bednem lajfu, ko sem spoznala, da bom morala ven iz tega družbenega vzorca in zaključiti z neprestanim prilagajanjem svojih misli in potreb drugim. Ker zakaj pa bi morala delati tako, kot oni mislijo, da je prav? Zakaj bi se morala strinjati z bolnimi prioritetami in potrebami družbe, v kateri živim, ali pa z določenimi mnenji posameznikov? Zato da na koncu dneva ždim v svoji sobi in sama sebe sprašujem, kaj delam narobe, da se počutim popolnoma izključeno in odtujeno od vsega? Ne, hvala.

 

”Delala bom točno to, kar začutim, pa če drugim perje ven zleti, briga me. In ne, to ni egoistično. To je še eden izmed ‘čudovitih’ izdelkov naše družbe. To, da je človek egoističen, ker sebe in svoje želje postavi na prvo mesto, ni nič drugega kot zgolj in samo družbeni pritisk.”

Ker družbi pač ne odgovarja, da svojo srečo postavimo na prvo mesto. Na takšen način smo kot skupnost bolj vodljivi in manj dovzetni za svojo lastno srečo, pika. O tem govorijo tudi razne teorije sociologov. To, da posameznik stremi k podrejanju skupini z namenom, da bi bil sprejet, ni nič novega. Na takšen način se enostavno izogne družbeni izključenosti in kaznovanju skupine zaradi svoje lastne odklonskosti.

Lahko se sliši čudno, ampak naša družba je eno veliko ‘sranje’. Ampak družba niste samo ti in oni. Družba si lahko tudi ti sam v odnosu do sebi bližnjih. Družba si ti in tvoj lastni mehurček, v katerem si srečen in zadovoljen. In ravno to je tudi čar življenja – najti smisel in veselje znotraj vse te norije, ki te obkroža, in samo tako lahko furaš svoj jaz in svoj GUDLAJF. To je tisti občutek resnične svobode in tega občutka ne zamenjam za nič na svetu.

To je to – za danes.

Hvala za branje,

Ana

Nazaj na Prispevki