ANIN BLOG: O družbenih omrežjih in absurdnosti sodobne družbe
Odprem oči. Iz snopa jutranje svetlobe, ki vztrajno prodira skozi zaprte žaluzije moje sobe, razberem, da sem se že zbudila v nov dan. Zanima me samo še, koliko je ura. Desno roko stegnem proti nočni omarici in zgrabim telefon. Seveda ne samo zato, da bi nanj pogledala, koliko je ura. Svoj dan zaključim z brskanjem po družbenih omrežjih in začnem ga na enak način. Ta imaginaren in neotipljiv svet, v katerega sem z odprtjem računa na Facebooku vstopila pred skoraj desetletjem, je brezčasen. Ko že na vse zgodaj zjutraj pregledam zamujene slike in videe ‘najsrečnejših’ seksi bejb na Instagramu, se prepričam, da imajo vsi boljše in zabavnejše življenje, kot ga imam jaz, preberem zafrustrirane komentarje zafrustriranih virtualnih prijateljev, samo sebe pa zasujem z dozo negativizma in pesimizma, je mimo že 20 minut. Zdaj sem pripravljena na nov dan. Dober začetek dneva, ni kaj.
Sem v zgornjem zapisu pretiravala? Kaj pa vem, mislim, da ne. Pa tudi zgrešila nisem preveč, zagotovo. Družbena omrežja imajo tisto nekaj, kar nima nič na tem svetu. Imajo tisto nekaj, kar nas vedno znova vleče k sebi. In problem je morda večji in bolj obsežen, kot si sami sploh lahko predstavljamo.
Ne bom zanikala, družbena omrežja so koristna. Omogočajo navezovanje stikov z osebami, ki so nekoč iz nekega razloga zapustile naša življenja, z virtualnimi prijatelji lahko delimo svoja mnenja, misli in delčke naših življenj. Komunikacija je s porastom družbenih omrežij postala nekaj najpreprostejšega, pa čeprav v samem bistvu sploh ni. Da ne govorim, kako preprosto je priti do informacij. Koliko denarja smo recimo samo pri nas že zbrali za pomoči potrebne ljudi … Vse to in še več so družbena omrežja. Čeprav nam veliko dajo, kot družba, sestavljena iz prav vsakega izmed nas, plačujemo visoko ceno.
Ko se vozim na avtobusu ali pa sprehajam po mestu, rada opazujem ljudi. Rada opazujem njihove poteze, odzive in početje. Spomnim se dneva, ko sem se z avtobusom peljala proti centru mesta. Sedela sem na sedežu in naenkrat opazila, da večina ljudi okoli mene strmi v svoje telefone, vključno z mano. V tistem trenutku me je zmrazilo. Opazovala sem še naprej, ampak z veliko razliko. V mislih sem iz rok vseh teh ljudi izbrisala telefone, ostala so samo še njihova gola telesa, ki strmijo v svoje roke in zatopljeno gledajo v namišljen svet. Večjega občutka praznine in bede pred tem nisem še začutila.
Pristno in osebno komunikacijo so zamenjala sporočila na messengerju in lajki na instagramu. Dokazovanje samemu sebi je zamenjalo dokazovanje virtualnim osebkom na družbenih omrežjih. Izkazovanje čustev z obrazno in telesno mimiko, so zamenjali ‘smeškoti’ ali strokovo poimenovani čustveni simboli. Naša družba je postala hendikepirana. Na kateri točki smo pozabili živeti v zdajšnjem trenutku? Zakaj moramo ljudje vsakič, ko se srečamo, polovico časa preživeti s telefonom v rokah? Od kje potreba po tem, da moramo ob obisku restavracije ali bara ljudem pokazati lepo zdizajniran krožnik ali noro drag cocktail? Od kje potreba po tem, da ob obisku koncerta večino časa dogajanje spremljamo preko zaslona telefona in enostavno ne uživamo v trenutku? Od kje potreba po tem, da svoja življenja razgalimo družbenim omrežjem? Živimo v obdobju, ko je ujet trenutek na zaslonih našega telefona pomembnejši od ‘živeti ta trenutek tukaj in zdaj’. Roko na srce, koliko krat pa te posnetke kdo izmed nas sploh še kdaj pogleda?
Toksičnost družbe in njenih odnosov postaja vse večja. Predvsem pa je pri vsem tem pomembno zavedanje, da so družbena omrežja poleg tega, da večini predstavljajo zabavo in pobeg od težav realnega in otipljivega sveta, hkrati tudi največji strup za naše odnose. Pa ne samo odnose z drugimi, ampak tudi za odnos do nas samih. In če mislite, da so družbena omrežja tista, ki vas z ljudmi zbližujejo, raje še enkrat dobro premislite.
Kot družba nikoli in nikdar ne smemo dopustiti, da bi virtualni odnosi zamenjali naše pristne medčloveške. Tiste, ki nam dajo veliko več, kot nam da lajk ali komentar. Odločitev vedno sprejmemo najprej pri sebi, družba nato samo še sledi. Jaz sem svojo sprejela, si jo tudi ti?
Hvala za branje, Ana
Za konec bi vas pa samo še rada spomnila na dobrodelno akcijo Larini koraki, s katero zbiramo denar za punčko Laro, ki zaradi cerebralne paralize nujno potrebuje operacijo v ZDA. Skupaj ji lahko omogočimo, da bo nekoč tekala naokoli s svojimi prijatelji. Pomagate lahko tako, da na številko 1919 pošljete sporočilo s ključno besedo LARA5 ali pa se hkrati še nasmejete in udeležite dobrodelne stand-up komedije Smejemo se za Laro. Ves izkupiček dogodka bo namenjen Larini operaciji. Spodaj pripenjam še link do dogodka.