ANIN BLOG: O spoznanjih leta 2020 in novih začetkih

Nazaj na Blog

ANIN BLOG: O spoznanjih leta 2020 in novih začetkih

Novo leto, ki smo ga tiho vsi že nestrpno pričakovali, je tu, z njim pa tudi sveža in prenovljena platforma Top študenta. Ekipi je pridružila Ana, 23-letna študentka, ki bo s pisanjem različnih, za mlade privlačnih vsebin, pričela z nečim, kar si je od vedno želela, a nikoli zares poskusila. In tukaj je njen čisto prvi blog.

»Končno se mi je ponudila ta super priložnost in že se veselim, da bom skupaj z vami pomagala pri oblikovanju skupnosti za vse mlade in mlade po srcu. Že od malih nog si želim ustvariti svojo zgodbo – zgodbo, v kateri smo vsi glavni junaki. Zgodbo, v kateri je vse mogoče, če si le drzneš sanjati. In to je njen začetek.«

Ko pišem, rada izhajam iz sebe. Lahko rečem, da se, ko svoje misli zapisujem, na nek način pogovarjam sama s sabo. Ne bom olepševala, tega nikoli nisem rada počela – leto 2020 je bilo moje najtežje leto. To je bilo leto, v katerem sem sama sebe poslala v vojno (v prenesenem pomenu besede, seveda) in bila prisiljena na življenje pričeti gledati na nov, pred tem meni nepoznan način, kajti samo tako je lahko moja sreča preživela in obstala. Predstavljajte si grad v srednjem veku. To so bile mogočne zgradbe na najvišjih vzpetinah, ograjene z visokimi zidovi. Tako so si ljudje zagotovili varnost in imeli so občutek nadzora nad dogajanjem. Tako sem jaz poskušala ogradila svoj grad, svojo srečo. In nisem bila vedno uspešna, vendar me je vsaka bitka izurila v še boljšega vojaka.

Če preidem na bistvo. Leto 2020 je bil čas, ko je moja kriza identitete sodu izbila dno. Moje življenje, vsa navidezna svoboda je izginila. Ostalo pa je prav to, od česar sem vedno bežala. In zdaj je bilo tu, pred vrati mojega gradu. Panika. Šele zdaj sem se zavedla, da nikoli niti nisem bila svobodna, pa čeprav je bila skodelica kave v centru mesta nekaj vsakdanjega. 

 

“Prišlo je spoznanje, da sem skozi življenje ne vedoč postala ujetnica svojih lastnih prepričanj in strahov.”

S krizo identitete se dejansko soočam že precej dlje, je pa bil čas lockdowna kriv za to, da sem se v vsem tem nepoznavanju same sebe enostavno izgubila. Kar naenkrat sem sama s svojimi mislimi ostala ujeta med štiri stene svoje sobe. Prvič v življenju sem spoznala, da same sebe sploh ne poznam. Da sem sama sebi popolna neznanka. Vse to je vodilo v občutek manjvrednosti in prepričanja, da taka, kot sem, nisem ničemur kos, da so vsi boljši do mene.

Vsaka osebna kriza v človeku vzbudi občutek nemira, nesigurnosti, tesnobe in strahu. In tudi, če mi ne verjameš na besedo, same po sebi sploh niso slaba stvar. Tukaj so in obstajajo z namenom. So kot ‘brca v rit’, opozorilni znak, da moramo svoje življenje spremeniti na bolje. Na neki določeni točki svojega brezupa sem se odločila, da bom poskusila prevzeti nadzor nad svojo srečo. Ker sreča kar naenkrat ni bil več sprehod po polni ulici ljudi, ob zvokih njihovega glasnega in nerazločnega klepetanja, medtem ko iz finih steklenih kozarcev s peclji srkajo vino, sreča ni bilo več letalo, ki me je odpeljalo na drugi konec sveta, sreča ni bila niti to, da sem se usedla v avtomobil in odpeljala na morje, na obisk k družini, ki je nisem videla že dva meseca. Veste kaj je bila sreča? Kuhanje, eksperimentiranje z novimi jedmi, pa tudi če na koncu sploh niso bile okusne, moje lepe rožice in vsak nov, svež listek, ki me je pričakal na steblu, sreča je postal dober film in dobra knjiga. Sreča je bil prvi sneg.

No, in zdaj sem tu. Pišem ta blog, ki ga pravkar bereš. Ne morem reči, da sem na cilju, lahko pa rečem, da sem na dobri poti. Na tej točki gre zahvala predvsem moji dragi prijateljici in vodji projekta Maruški, ki je del ekipe Top študenta skoraj od začetka. Prepustila mi je vso svobodo pri izražanju  in kot sem že omenila, vesela sem, da pomagam pri soustvarjanju te nove zgodbe skupaj z njo in seveda vsemi ostalimi.

 

“Želim si, da bo ta blog prostor, kjer bo v prvi vrsti iskrenost do drugih in do sebe.”

Želim si, da bo to prostor, v katerem bom tudi sama rastla kot oseba in se razvijala. S pomočjo tem, o katerih bom pisala pa morda tudi ostalim osvetlila določene tematike z drugačnega zornega kota in jim dala občutek pripadnosti. Skupaj bomo rušili mite, na plano potegnili tabu teme in odkrivali teme, ki velikokrat ostajajo neodkrite. Predvsem pa naj bo to blog, kjer je okej tudi, če nisi okej.   

Hvala za branje,

Ana

Nazaj na Blog