INTERVJU Z MOJCO KORELC: RAZVOJ SVOJE PODJETNIŠKE IDEJE IN RAST PODJETJA

Ko se v nas pojavlja strah, ko ne vemo kako naprej v svoji karieri, se počutimo nemočno, smo konstantno nezadovoljni v naši službi, se težko odločimo.. Vprašanje je, na kakšen način torej preseči »realno« stanje, ki smo si ga omislili, ki si ga sicer želimo zasukati v smer želene kariere? Si kaj takega tudi sama občutila? Kako si se potem soočila s temi občutji?

Tudi sama sem se soočila s podobnimi občutki, ko sem spreminjala svoj tok kariere. Na eni strani je bila prisotna velika ne izpopolnjenost in relativno varen finančni priliv, na drugi strani pa nejasnost kaj lahko sploh dosežem, na tej moji novi karierni poti, predvsem kako hitro lahko pridem do finančnega priliva in hkrati izjemno navdušenje, samo ob misli na to, da bi lahko delala tisto za kar mi igra srce.

Kaj zdaj izbrati? Zelo velika dilema, ki me je skozi čas peljala v še večjo zmedenost in neodločenost. Na eni točki, mi je življenje prineslo priložnost za novo službo, z dobro finančno podlago, relativno zanimivim delom (ker je bilo nekaj novega in to sem takrat srčno iskala), po drugi pa bi mi sprejem te ”pozicije” prineslo manj svobode v življenje, delo po urniku, ki mi ga nekdo drug določa, vlaganje moje energije in čas za cilje nekoga drugega itd. Ko sem si dala vse te pluse in minuse na tehtnico, mi je bilo takoj jasno, da bi bila s sprejemom te priložnost, močno kršena moja največja vrednota – SVOBODA.

Ko enkrat ugotovimo kaj nam je v življenju najbolj pomembno, brez česa nočemo živeti in na drugi strani, čemu se nismo pripravljen odreči, nam postaja vedno bolj jasno kam bo ta tehtnica vagala. To občutiš v telesu, ko nekomu razlagaš ali ko samo sam pri sebi razmišljaš in si vizualiziraš. Seveda brez ODLOČITVE, da na tem potem tudi nekaj narediš, ne bo nič. Če ostane samo pri teoriji (vem kaj hočem/vem kaj nočem) in ta teorija ni podprta s pravimi in konsistentnimi aktivnostmi, lahko ostanemo v tej situaciji »nezadovoljstva« v službi/v odnosih, tudi več desetletij.

Kako torej naprej v svoji karieri ? Prvi korak je da ozavestimo kako želim, da moje življenje in kariera zgleda, čemu sem se pripravljen/a odpovedati, da ta cilj tudi dosežem in čemu ne, kako bo doseg tega cilja vplival name, moje odnose, moje zdravje (in na drugi strani, kako bo vplivalo, če ga ne dosežem), koliko mi pomeni, da sledim svoji (življenjski) viziji – kaj sploh je moj ZAKAJ in kolikor sem resnično pripravljen-a narediti ,da ta moj ZAKAJ tudi uresničim?

Praviš, da je potrebno nastaviti fokus, torej si ustvariti neke vrste zemljevid v smislu vizualizacije ali morda kaj podobnega? Kje torej začeti, napišemo korake kako bom tega prišel/la potem pa akcija?

Najprej se je treba vprašat kdo sem, kam želim in kaj mi je v resnici pomembno v življenju/karieri (to kar je že zgoraj omenjeno). Ta korak je ključen, če želimo sploh priti do realnega cilja, ki je hkrati za nas tudi relevanten. Ko to dosežemo, sledi sestava načrta in znotraj njega najti prvi korak. Je pa še eno zelo bistveno vprašanje, ki si ga moramo postaviti, ko se podamo na pot uresničevanja kateregakoli cilja. In sicer: kakšna oseba moram postati, da bom ta cilj tudi dosegel/a?

Torej gre veliko več kot samo zato, da napišemo korake. Če bi bil to recept, bi vsi z lahkoto dosegali vsak cilj, ki si ga zastavimo. Uspeh terja od nas veliko več kot to. Se pravi, cilje dosegamo ker osebnostno rastemo, ker vpeljujemo drugačne navade v naše življenje, ker delamo na naših omejujočih prepričanjih, ker delamo nekaj drugače kot smo delali prej.

Da ugotovimo kaj točno nam je najbolj pomembno v življenju in nam služi kot neke vrste »kompas« pogledamo najprej svoje vrednote? Kaj pa če svojih vrednot ne poznamo tako dobro, morda imaš v rokavu tehniko s katero si pomagamo ozavestiti ta del sebe?

Nepoznavanje svojih vrednot, pomeni v bistvu nepoznavanje samega sebe – zato je treba tu začeti, pri spoznavanju samega sebe. Včasih smo tako »zaciklani« v življenje, da nismo sposobni videti onkraj  tistega kar imamo trenutno v življenju. Zelo velikokrat se dogaja, da smo vpeti v neke odnose, situacije, kjer zgubljamo ogromno energije in časa – pa se sploh ne vprašamo, če je to res vredno zame. Leta minevajo in nakopičimo si ogromno enih tatov časa in energije, ki nam speljejo pogled v drugo smer in hitro se zgodi, da pozabimo kaj nam je v resnici pomembno. Na tej točki se človek kar malo zgubi.

Jaz sem, na primer, že od študentskih let večinoma živela za kariero in poslovno/osebno rast, potem je prišel prvi otrok, ki je popolnoma spremenil moj vrednotni sistem – to je bil ekstremen zasuk v mojem življenju. Ko je otrok rasel in postajal vedno bolj samostojen, kar na enkrat nisem več vedela kdo sem jaz in kaj me v resnici izpopolnjuje. Moja identiteta se je na tej poti izgubila. Iskanje vrednot je močno povezano z raziskovanjem lastne identitete. In premalokrat si vzamemo čas za to. (!) Ker je to proces in malokdo je toliko vešč, da ga spelje sam. Tudi coachi rabimo tu pomoč. Saj do nekatere točke še vidiš, potem pa si preveč vpet v svojo situacijo in rabiš nekoga, da ti postavi ogledalo.

Seveda obstajajo tehnike s katerimi si lahko pomagamo. V coachingu poznamo ta izraz kot neko luščenje vrednot in se ga bomo tudi lotili v Podjetniškem boomu, kjer ga bom predstavila kot tehniko za samo coachinga. Vendar je to le delček tega procesa. Kar pa bi mogoče še danes omenila je to, da poznamo vrednote, ki nam služijo kot sredstvo (denar, družina, uspeh, partnerstvo …) da dosežemo ciljne vrednote kot so :ljubezen, občutek varnosti, sreča, svoboda, vpliv, rast, možnost dajanja, poštenost, iskrenost, spoštovanje… , katere nas pripeljejo, do čustvenega stanja, ki ga želimo doseči. To omenjam zato, ker se velikokrat zgodi v coaching procesu, ko povprašam svoje stranke o vrednotah, da dobim zelo površinski odgovor – »ah, pomembno mi je to kar je vsem pomembno, denar, družina… » , vendar kar mi iščemo, je v bistvu to čustveno stanje, ki ga želimo doseči v življenju. In po mojih izkušnjah to ni tako zelo lahko opredeliti. Dejansko je poznavanje vrednot, še ena taka stvar, kjer se zdi zelo samoumevna, da poznam odgovor. V resnici pa gre za veliko bolj kompleksnejšo pot, da pridemo do odgovora, ki je za nas v resnici pravi v tem trenutku življenja.

Recimo v podjetništvu se lotimo raziskovanja (kaj je na trgu) in si mislimo »ah, saj tega je že dovolj«. Zakaj meniš, da je super pridobiti izkušnjo pa potem pridemo do (dejansko) realnega zaključka? Kako si na primer ti testirala ali je tvoj posel nekaj kar »pije vodo« na trgu?

Dokler ne daš roke v vodo, ne veš ali je mrzla ali topla. Enako je v poslu. Trg ima vedno odgovor na vprašanje »kaj pije in kaj ne pije vodo«. Treba pa se je zavedati, da tisto kar da nekdo drug ven na trg je njegov način, njegova kombinacija znanja, izkušenj in zato vleče nase ljudi, ki z njim resonirajo. Ni nujno, da bodo tudi z mano. Tudi, ko sem jaz prodirala na trg kot business coach in mentor, je obstajal cel kup podobnih ponudnikov, saj je coaching nenazadnje ena najhitreje rastočih industrij v tem času.

Vendar me to ni ustavilo. Iskala sem toliko časa, dokler nisem našla ozko grlo v svoji niši. Torej – začela sem širše in potem ožala. Kar je še bolj pomembno je to, da sem nastopila na trgu z rešitvijo, ki sem jo sama iskala več let zase – torej tudi jaz sem na svoji podjetniški poti občutila samoto, nisem imela prave podpore. Pa ne mislim glede informacij, teh je (še vedno) polno oziroma če mene vprašate, že preveč, temveč v smislu realizacije vsega tega na trg in pri oblikovanju prave miselnosti, ki sem jo rabila, da sem bila sposobna mojo vizijo sploh realizirati. Ko ti trg da prvi odziv (ki ga moraš znat tudi prepoznati), pa se začne potem krogla vrteti. Tu se v resnici vse začne, sledi povezovanje in še več pogovarjanja z našimi strankami in raziskovati kaj je tisto kar ljudje potrebujejo. Trg je potrebno ves čas spremljati, še posebej v teh časih, ko so spremembe naša stalnica… in se še pravi čas odzvati. Drugače pride nekdo drug in tvojo idejo uresniči, med tem, ko ti samo razmišljaš ali tvoja ideja pije vodo ali ne.

Zakaj sploh podjetništvo? Bi zase rekla, da si od nekdaj želela postati podjetnica? Kdaj je bila ta želja še posebej izrazita, morda takrat ko si začela uresničevati svojo vizijo? Kateri so tisti, najtežji (prvi?) koraki v podjetništvu? Zakaj podjetništvo?

Odgovor na to najde vsak pri sebi. Meni je potreba po svobodi tista, ki me že več kot 15 let drži v tej smeri. Tudi, ko je kazalo, da bom morda morala skreniti iz te poti, sem našla vire (notranje in zunanje), ki so me obdržali na tej ”ladji” vse do danes. Zame je podjetništvo LIFE STYLE. Za to sem se »ODLOČILA«, dolgo časa nazaj. Ampak na nezavedni ravni. Že v otroštvu sem se rada oblačila v mamine poslovne obleke in si sredi hodnika naredila pisarno, med tem ko so se moje vrstice igrale z barbikami. Pa potem v najstniških letih, ko sem brala knjige za osebno rast, namesto ljubezenskih romanov. Težko rečem, kaj me je pri tem gnalo in kdaj točno se je ta odločitev resnično zgodila, ker je nisem doživela, kot – ok, zdaj bom podjetnica.

Torej ni bila zavestna odločitev. Meni se je podjetništvo »zgodilo«. Moja življenjska pot me je tja peljala in vsak korak, tudi stran pot, ki sem jo izbrala, je bila košček sestavljanke. Moram pa povedati, da sem vedno čutila, da je nekaj več za vsem tem. Da ta sestavljanka ne bo samo zame. Moja intuicija mi je govorila, da nosim močno sporočilo, samo, da jaz dolgo časa nisem znala prisluhniti tej moji intuiciji. Kot bi se je bala. Zato tudi dolgo časa nisem uvidela svoje vizije, svojega poslanstva, svojega ZAKAJ-ja. Sem samo sledila in uresničevala cilje drugih. Potem pa se je zgodil preobrat, ko sem ugotovila, da me to ne izpopolnjuje. No, takrat pa sem sprejela zavestno odločitev, da s tem spoznanjem tudi nekaj naredim. Začela sem iskati odgovore, ozrla sem se vase in ugotovila, da je ravno ta intuicija tista, ki me je vedno pripeljala do pravih odločitev zame.

Zato sem ji začela zaupati in začelo se je odvijati – tokrat v tisto smer, ki sem jo jaz določila. Najtežji korak v podjetništvu je definitivno ODLOČITEV, da sploh greš na to pot in pa zaveza, da boš naredil vse kar je v tvoji moči, da na tej poti obstaneš, ne glede na vse. Če imaš to, se da rešit vsak izziv, ki se pojavi. Večina ljudi se na začetku ukvarja s KAKO bom prišel do moje vizije, namesto, da bi se vprašal KAJ točno sploh hočem doseči in ZAKAJ mi to toliko pomeni. Znotraj tega se skriva FOKUS – in ko imaš fokus, se zelo hitro pojavi prvi korak – in to tisti ta pravi, ki ga moraš v dani situaciji narediti, da te bo premaknil naprej do naslednjega koščka tvoje sestavljanke.