MOJA KARIERNA ZGODBA

Nazaj na Prispevki

MOJA KARIERNA ZGODBA

Tokrat smo se v poglobljenem intervjuju pogovarjali s Kajo Šepec, mlado, nadobudno ter predvsem zelo prijetno osebo, ki jo odlikuje še vrsta izjemnih kariernih dosežkov. V finskem start-up podjetju je kot pravi multipraktik opravljala različne vloge s področja razvoja produkta, HR-ja, marketinga, UX-a, med drugim je kot takrat 21-letnica predstavljala poslovno strategijo podjetja glavnemu predstavniku IBM za Nordijske države. Kaj nam je zaupala o svojih začetkih in oblikovanju kariere si preberite spodaj. 

Kot majhna deklica si sanjala, da bi postala draguljarka, saj te je navduševalo kako iz nekaj kar še ni definirano nastane čudovita mojstrovina. Kako si prišla do ugotovitve kaj te tako navdušuje pri tem poklicu? Si prišla do tega spoznanja skozi čas?

Ja, ko sem bila majhna me je vedno fascinirala čarovnija, skrivnostnost in presenečenja. In verjamem, da je bilo to tudi tisto, kar me je najbolj navdušilo pri poklicu zlatarja. Vse se je začelo,  mislim da z ogledom oddaje Taček, kjer je bil ta poklic predstavljen in ko sem opazovala kako zlatarka iz brezobličnih grud zlata ustvarja tako čudovite in delikatne izdelke, me je to popolnoma prevzelo. V tem času sem v bistvu govorila, da bi rada postala zlatarka ali raziskovalka, pri slednjem so me prilvlačile predvsem možnosti za dogodivščine, odkrivanje nepoznanega in potešitev moje neusahljive radovednosti – seveda, pa se takrat nisem zavedala, kaj je tisto kar me pri teh dveh opcijah tako privlači. To se je zgodilo šele kasneje, ko sem gledala nazaj.

Ko delaš z mladimi ali tudi njih spomniš na sanje, ki so jih imeli kot otroci, da lahko naredijo povezavo z delom ki ga bodo opravljali (ali pa ga že opravljajo)? Kaj izvemo o sebi na ta način?

Ja, definitivno! Naša preteklost in želje, ki smo jih imeli, ko smo bili otroci nam lahko veliko povedo o tem kam bi se lahko usmerili v prihodnosti. Seveda pa ne gre tega jemati dobesedno. Mnogi izmed nas so želeli biti gasilci/ke, policaji/ke, frizerji/ke, baletke, ko smo bili majhni – pa to ne pomeni, da je bil to izraz našega življenjskega poslanstva. Nekdo, ki je želel postati gasilec, lahko v tem prepozna lastno željo po pomoči ljudem ali pa po dinamičnem delu, ki se lahko prevede v marsikatero zaposlitev, vse od dela v medicini pa do podjetništva. Prav tako je s punco, ki je želela postati baletka – lahko je to izraz njene ljubezni do nastopanja, umetnosti in estetske lepote, kar lahko prevedemo v poklic grafične oblikovalke, arhitektke ali igralke. Včasih pa sama izbira dela ne pove kaj dosti, ker smo jo izbrali, zato ker smo občudovali  osebo, ki je ta poklic opravljala in  smo se zgolj »nalezli« njihove ljubezni do dela. Na primer moj zelo dober prijatelj je želel delati kot prodajalec na bencinski črpalki, ko je bil majhen – pa ne zato ker bi imel rad avte – ampak ker so bili vsi zaposleni vedno tako dobrovoljni. Ko nekdo rad opravlja svoje delo navdihne vse, tudi najmlajše.

Vezano na predhodno vprašanje lahko morda sklepamo, da si karierno zgodbo začnemo (morda nezavedno) kreirati že ko smo (še) otroci? Kakšno je tvoje mnenje glede tega? Kaj se je na primer dobro spraševati, da pridemo do ključih informacij in lahko vse delce tega velikega vprašanja »Kaj sploh želim delati?« sestavimo skupaj v celoto?

Vrednostni sistem in naše življenjsko poslanstvo se zagotovo začneta izoblikovati že zelo zgodaj, potem ju pa tekom našega odraščanja vedno bolj podrobno odkrivamo. Kako torej dostopati do lastnih vrednot in širšega življenjskega poslanstva? Mislim, da je najbolj ključno, da reflektiramo na pretekle pomembne življenjske dogodke in poskušamo iz njih izluščiti vrednote in širše življenjsko poslanstvo. Kar lahko naredimo je, da se spomnimo vseh naših uspehov in neuspehov v preteklosti, jih zapišemo na papir in v vsakem izmed njih poskušamo prepoznati vrednoto, ki je za nas pomembna. To da nas je zelo prizadelo, ko nas je izdal prijatelj, na primer kaže, da cenimo zaupanje in poštenost. Uporabna vprašanja s tega vidika so tudi stvari, ki jih obožujemo in res ne maramo. Pomembno pa je v tem procesu zavzeti neko meta-perspektivo. Končni produkt tega procesa je seznam vrednot, ki jih lahko pogrupiramo, jim damo nadpomenke in iz njih izoblikujemo celo nek naš slogan, ki nam potem služi kot nekakšen kažipot pri izbiranju karierne poti.

Kakšno okolje nam na primer omogoči, da začnemo raziskovati naše potenciale? Lahko morda to naredimo sami? Kako se je tak proces odvijal pri tebi?

Kar se tiče okolja mislim, da smo že sami po sebi v precej priviligiranem položaju na pram komu drugemu v kateri drugi državi na svetu – seveda je korona in je res težko najti službe, nikakor ne zanikam tega – ampak tudi v bolj ugodnih pogojih nam okolje ne bo samo od sebe vrglo priložnosti pod noge. Sploh tistih ta pravih – ob katerih nam zaigra srce. Zato je res na nas, da si  sami izoblikujemo okolje in ustvarimo priložnosti v okolju, ki nas obdaja. Kar opažam je, da imamo mladi res neskončno priložnosti, da se izpopolnimo na najrazličnejših področjih in pridobivamo najrazličnejše izkušnje popolnoma brezplačno, ampak velika večina mladih sploh ne ve, da te opcije obstajajo. Ne vedo, da obstaja možnost, da gredo na Erasmus + prakso in ne le študij, ne vedo da obstaja cela pleada nevladnih organizacij, ki ponujajo zastonj izobraževanja, ne vedo koliko pomoči lahko dobijo v kariernih centrih na svojih fakultetah. Zato je po mojem mnenju, prvi korak ustvarjanje okolja v katerem smo izpostavljeni veliki količini za nas relevantnih informacij – super začetek in neomejena zakladnica informacij je definitivno lmit-ov newsletter, na katerega se mladi lahko prijavijo. Seveda, ne bodo takoj našli vseh informacij, kot jih tudi jaz nisem – kar je pomembno je to, da ostanejo radovedni in neprestano iščejo nove vire.

 Tudi sama sem najprej spoznala opcijo Erasmus + prakse, ki sem se je tudi udeležila. Ob povratku v Slovenijo sem iskala možnosti, kako bi lahko pridobila še več izkušenj na področju karierne orientacije in ob natančnem googlanju sem naletela na razpis Zavoda Bob, ki je iskal mladinske delavce, ki bi pomagali mladim brezposelnim pri iskanju prve zaposlitve. Šele dosti časa za tem sem odkrila lmit-ov newsletter. Ključ je torej radovednost in želja po iskanju novih relevantnih informacij.

Katere tehnike so ti na primer pomagale pri osmišljanju tvojih potencialov? Si vedela takoj kako in kje jih želiš uveljaviti na trgu dela?

Ne! Veliko sem se spraševala in obremenjevala s tem, kaj me veseli, v čem sem dobra in kaj želim početi. Na eni točki je bilo to tako obremenjujoče, da me je malodane paraliziralo. Ampak ravno takrat se je pojavilo pred mano eno res pomembno sporočilo, in sicer: » Stop trying to find your purpose. Just follow the things that make you feel alive and your purpose will find you«. To prepričanje, da bi morali vedeti, kaj zares želimo početi, je paradoksalno, točno tisto, kar nas omejuje na poti, da to najdemo. Ko sem to sporočilo v celoti dojela sem pustila vse obremenjevanje za sabo in se poglobila samo v zadeve, ki mi dajejo energijo in v meni prebujajo radovednost – ta pot me je popeljala vse od cvetličarskih aspiracij pa do želje po spoznavanju inovativnih pristopov v izobraževanju in razvoja talentov.

Kaj sem torej počela? Sledila sem vsebinam, ki so mi vzbujale radovednost in me navdihovale, poskušala sem stopiti v stik z osebami, ki delujejo na teh področjih in se z njimi pogovarjati o teh tematikah, ki so mi blizu in si posledično ustvarjati priložnosti za prenos teh novo osvojenih znanj v prakso – preko najrazličnejših projektov. Najbolj ključno v tem procesu je to, da zavzameš nek raziskovalni mindset: »aha, x področje mi je zanimivo, zdaj pa moram preiskusiti, če je to tudi področje na katerem, bi se želel/a razvijati karierno.« To je tvoja prva hipoteza. Kako jo testiraš? Lahko stopiš v stik z ljudmi, ki delajo na tem področju in se z njimi pogovarjaš o naravi njihovega dela. Lahko iščeš priložnosti, da v praksi preizkusiš svoje hipoteze. Študent filozofske fakultete, ki ga na primer zanima digitalni marketing, lahko najprej pogleda par youtube video na to temo, če ga to pritegne lahko naredi kakšen brezplačen online kurs. Če ga področje še vedno zanima lahko poišče osebo, ki se s tem ukvarja profesionalno in se z njo pogovori o naravi dela in če je še to pozitivna izkušnja, začne iskati prve praktične izkušnje. Lahko se javi, da skrbi za digitalno prepoznavnost prostovoljnega društva, lahko se odloči pomagati lokalni prekarni, ki ima najboljše orehove rogljičke na svetu do večje spletne prepoznavnosti – če se sodelovanje obrestuje se lahko že dogovorita za plačilo in evoga, pa imamo izkušnje tudi v situaciji, ko ni opcije za študentsko delo.

Je res, da bolj kot smo si na jasnem kaj si želimo , da se s to jasnostjo povečujejo tudi naši karierni uspehi in postane denar le posledica našega dela?

Ja in ne. Vsekakor kadar zelo specifično vemo kaj želimo v kariernem smislu, lahko to lažje skomuniciramo ljudem okoli sebe in ti nam tudi lažje pomagajo pri doseganju naših ciljev. Ljudje smo sprogramirani tako, da smo nagnjeni k temu, da pomagamo in ko nekdo reče, želim Y stvar, ampak imam Z oviro, se možgani vseh ljudi v okolici takoj spustijo v proces reševanja tega problema. Če ni jasnega problema in ovire, nam ljudje pač ne morejo pomagati.

Ampak, hkrati se včasih v lovu na tisto idealno stvar obnašamo kot konji s plašnicami in nismo odprti za možnosti, ki se nam kažejo ob poti, ki pa so mogoče kanček izven obsega našega definiranega cilja. Tako lahko spregledamo ali zavrnemo možnost, ki nam je morda še bolj pisana na kožo, kot tista, ki smo jo postavili na pidestal.

Glavno vprašanje pa je, kako seveda do več jasnosti in ne slediti drugim temveč sebi?

Kot sem že rekla je najbolj pomembno to, da sprejmemo dejstvo, da je nekaj nejasnosti in negotovosti lahko tudi dobro, popolna jasnost  včasih lahko deluje kot oklep. Kako ne sledimo drugim in temveč sebi? Tako da smo res pozorni na to, kar nam daje energijo, kaj nas navdihuje in da nimamo predsodkov glede tega kaj to je, torej ne mislimo »uh zanima me kuharstvo, ampak to ni primerno za osebo mojega kova/izobrazbe«. Pomembno pa je tudi to, da ljudi ne sprašujemo za nasvete o tem kakšne odločitve naj sprejmemo. Mi živimo svojo zgodbo, ljudje okoli nas pa svojo, odločitev, ki je najboljša zanje, morda ni najboljša za nas in ko nam svetujejo nam povedo ravno to – kaj bi bilo v dani situaciji najbolje zanje. Pomembno torej  je, da se zavedamo, da ljudje ob tem, ko nam dajejo nasvete,  projecirajo na nas svoje miselne vzorce in strahove – če se zavedamo tega in lahko iz njihovega sporočila izluščimo objektivno informacijo, lahko le-to učinkovito uporabimo pri sprejemanju odločitve. Ampak odgovor je vedno v nas.

Po navadi se začnemo spraševati kdo sem, kaj si želim doseči ob večjih življenjskih prelomnicah in skozi vse te prehode nastane neke vrste »krize identitete« in od naše miselne naravnanosti je odvisno kakšen bo naš naslednji korak. Kaj nam v teh prihodih na primer najbolj pomaga, da lahko trdno verjamemo in zaupamo naši intuicij, da odkrijemo v sebi kaj nam »manjka« in kako/kje lahko manjkajoči delček najdemo?

Uh, to je zelo dobro, ampak hkrati zelo težko vprašanje.

Kot prvo bi rekla, da nam definitivno nič ne manjka. V sebi skrivamo mnoge kapacitete in potenciale, vendar jih zaradi strahov, nekonstruktivnih miselnih vzorcev in slabe samopodobe ne pustimo na površje. Šele ko razvijemo razvojno miselnost (growth mindset) in se zavemo, da se lahko z zavednim delovanjem razvijamo in izboljšujemo svoje kapacitete na kateremkoli področju lahko zakorakamo proti realizaciji svojih polnih potencialov.

“Drugače pa tudi sama nimam univerzalnega prijema, ki bi 100% pomagal rešiti omajano zaupanje vase. Ampak kar mi pomaga pri tem, da zopet najdem vero vase tudi v težkih trenutkih, je to, da se ne obsojam in krivim ne glede na to kaj počnem oziroma ne počnem. Ugotovila sem namreč, da samoobtoževanje in grajanje manj zaželenih aktivnosti še bolj spodbuja neproduktivno delovanje. Šele ko popolnoma sprejmem svoje napake, strahove in dvome dobim energijo, da naredim prve korake v  pozitivni smeri.”

Nazaj na Prispevki