6 STRATEŠKIH PRISTOPOV ZA ISKANJE KARIERNIH PRILOŽNOSTI
Tokrat smo se v poglobljenem intervjuju pogovarjali z Anjo Žibert, novodobno ambasadorko zaposlitvene transformacije. Karierna pot jo je v zadnjih 15-ih letih vodila skozi različna področja v Sloveniji in v tujini. Od blizu je spoznala prodajne procese, marketinške strategije ter nazadnje tudi skrivnosti kadrovanja v različnih organizacijah. “Če sam ne verjameš, da si dovolj dober, kako naj to potem verjamejo drugi,” pravi Anja.
Je način kako povemo svojo zgodbo res dovolj dober razlog, da prejmemo povabilo na razgovor?
Prva stična točka, kjer neko podjetje spozna, da sploh obstajamo, je naš CV. CV izhaja iz latinskega izraza Curiculum Vitae, kar lahko prevedemo »course of life« ali pot življenja. CV po navadi prikazuje časovnico našega kariernega razvoja. Pri bolj zahtevnih delovnih mestih je fokus pri izbiri kandidata na specifičnih kompetencah ali sposobnostih. Če nekdo nekaj zna, drug pa ne, bo verjetno imel prednost prvi kandidat. Ko pa podjetje išče »nepopisane« liste papirja, ki bi jih vzeli pod svoje okrilje in jih oblikovali po svoji meri, je zagotovo še bolj pomembno na kakšen način se predstavijo. Nihče nima izkušenj pa vendar ima vsak svojo zgodbo, kako je prišel do točke v življenju na kateri se trenutno nahaja. V tem primeru je zgodba dovolj dober razlog za povabilo na razgovor.
Kako izvemo kakšen pristop je potrebno ubrati, da najdemo delo, ki si ga želimo? Kako vemo, kaj točno našemu delodajalcu/podjetju v katerem želimo dobiti zaposlitev všeč?
Kot z vsem v življenju. Najprej moraš ugotoviti kaj vse ne deluje, da prideš do zmagovalnega pristopa. Delodajalci so različni. Imajo različne vrednote in vizije. Pa tudi pričakovanja. Obstajajo podjetja, ki izbirajo le top “performerje” na trgu. Ker si lahko to privoščijo. Spet drugi v svoje vrste vabijo potenciale in jim pomagajo, da se razvijejo v top “performerje”. Moj nasvet je, da če vam je neko podjetje všeč in želite postati del njihove ekipe ga začnite preučevati. Linkedin, Facebook, Google, preberite kakšne forume in neformalne objave o podjetju. In skušajte preveriti informacije. Mogoče pa boste spoznali, da ni vse zlato kar se sveti.
Zakaj mislimo, da brez let delovnih izkušenj ne moremo zasesti delovnega mesta? Je to morda naša miselna blokada ali je to realnost?
Odvisno o kakšnem delovnem mestu je govora. Pri »jobhuntingu« je potrebno biti tudi realen. Npr. jaz ali pa ti si ne morava ravno obetati, da naju bodo sprejeli v NASO, če pošljeva prijavo za naslednji let v vesolje. Ker pač nimava primernih izkušenj in kompetenc in ker še nisva bili v vesolju. Delodajalec bi z nama verjetno imel več problemov kot koristi. Če pa govorimo o »entry-level« pozicijah pa je to zagotovo miselna blokada. Ne definirajo nas naše izkušnje, temveč to kar verjamemo da smo (oz. kar lahko postanemo).
Kako se je način uspešnega iskanja kariernih priložnosti spremenil v zadnjih letih?
Predvsem v razmerju moči med kandidati in podjetji. Čeprav se marsikdo tega sploh ne zaveda. Danes v digitalni dobi so največje bogastvo informacije. Če znaš dobiti pravo informacijo ob pravem času in jo izkoristiš sebi v prid, potem lahko iskanje službe postane celo zabava. Tvoj fokus ni več na tem, da iščeš službo. Ne iščeš zaposlitve temveč koristne informacije, ki bi te pripeljale do prave zaposlitvene priložnosti.
Kateri klasični prijemi iskanja kariernih priložnosti enostavno ne delujejo več? Zakaj jih pa potem še vedno uporabljamo in jih še vedno na katerih delavnicah predstavljajo? Zakaj se ta preobrat prepočasi odvija?
Pri tem odgovoru bi bila previdna. Obstaja cel kup »tradicionalnih« podjetij, ki niso spremenila svojih procesov že zadnjih 50 let. Pri njih »moderni« pristopi verjetno ne bodo obrodili sadov. Po večini pa ja, tri magične besede – proaktivnost, networking in osebni brand. To, da najdeš oglas in med vrsticami iščeš svoje karakteristike, pošlješ prijavo in ne veš kaj se bo zgodilo potem. Se pravi, da se avtomatsko postaviš v pasivno vlogo, ker misliš da nimaš druge možnosti. To ti ne bo zagotovilo službe.
Kateri so novi načini »lova« na karierne priložnosti?
Osnovni temelj je, da ozavestimo kdo smo, kaj znamo in kaj si želimo. Nato pa se lotimo iskanja službe, kot bi se lotili marketinške kampanje.
Koraki:
- Definiraj podjetje in delovno mesto, ki ga želiš (target group).
- Skušaš dobiti uporabne informacije s pomočjo mreže poznanstev (the list).
- Definiraj edinstveno ponudbeno vrednost (unique value proposition), ki je v bistvu tvoja osebna blagovna znamka (CV).
- Pozoveš kadrovike, da te pokličejo (to najlažje napišeš v spremnem pismu ali na Linkedinin profilu).
- Poskrbi, da pustiš pozitiven »social media footprint« (ko bo nekdo v Google vpisal tvoje ime, poskrbi, da bodo zadetki prikazali to, kar želiš da se prikaže).
- Po pogovoru/razgovoru vedno pošlji zahvalni mail (follow up), da ostaneš v mislih.
“Največja napaka, ki jo lahko narediš je, da svoj CV pošiljaš vsepovsod. To iz več razlogov res ni dobra ideja. Na tak način razvrednotiš sebe in svoje sposobnosti. Če sam ne verjameš, da si dovolj dober kako naj to potem verjamejo drugi. Ko sem bila rekruterka sem imela opravka s takšnimi in drugačnimi prijavami. Prav večkrat sem dobila prijavo za delovno mesto, ki sploh ni ustrezala razpisani poziciji – po navadi se to zgodi, ker imajo kandidati shranjen CV v neki bazi, potem pa samo pošiljajo z enim klikom. Zlato pravilo je, da, moras CV in spremno pismo prilagajati glede na naslovnika (in delovno mesto).”