IZKUŠNJE > KUP ZLATA

Ljudje radi beremo o izkušnjah, o zgodbah, ki so se dejansko zgodile. Vsaj pri meni je tako. Ker pa se vsak teden družimo na način, da vam kaj razložim ali svetujem, pa me v bistvu sploh ne poznate, sem se ta teden odločila, da blog napišem malce drugače. Sem triindvajsetletna študentka, prvo službo pa sem imela pri petnajstih letih. Ne zato, ker bi bila primorana – v enem mesecu med poletnimi počitnicami, se s takratno minimalno študentsko urno postavko (3,5€), res ni dalo veliko zaslužit. Vendar sem si odkar pomnim želela novih izkušenj, ker menim, da se v vsaki novi situaciji, pa če je to služba, šola ali na splošno življenje, nekaj novega naučimo.

Komaj sem čakala, da bom dovolj stara, da se lahko z vpisnim listom srednje šole prikažem na študentskem servisu. Izbire delovnih mest ni bilo veliko. Priznam, da sem prvo delo dobila preko znanke, ki me je priporočila takratni delodajalki. Vsi iščejo izkušnje, določena znanja in leta. Redko kdo je pripravljen na novo učiti in dati priložnost. Zato sem kljub ne tako prijetni prvi izkušnji, moji ”šefici”, hvaležna. In sem šla, delat v gostinstvo. Po deset do dvanajst ur na nogah, sredi največje vročine, na žgočem soncu. Kar ni prav super za mladenko, ki ima polt, kot da ima korenine iz Anglije. Hrana, pijača, stranke, ki zavijajo z očmi. Lačna, žejna, utrujena. Pa sem vseeno tako rada hodila delat, ker sem se osredotočala na dobre trenutke. Z nasmehom in lepo besedo res marsikomu polepšaš dan. Ali pa ga celo spremeniš na bolje. Pridobivala sem na samozavesti, ogromno sem se naučila. Ne samo na področju tovrstnega dela, vendar same komunikacije s strankami ter kako delovati pod stresom. Na koncu sem, ko sem dobila plačano skoraj tretjino premalo, pa nisem imela kaj, sama sebi rekla – prvič, zadnjič in nikoli več. Kljub vsemu je bil to težko prigaran denar. Samo moj denar, čeprav ga ni bilo veliko. Se spomnite občutka, ko ste dobili svojo prvo plačo? Najbolj mi je ostalo to, kako moram sama sebe in svoje delo cenit. Da me ni strah že na začetku vprašati in z delodajalcem določiti, koliko bom plačana, in kaj so moje obveznosti.

Tega sem se držala. Od takrat naprej sem, ko sem iskala službe, bila vedno zelo pozorna. Vedno spoštljiva in prijazna, vendar brez strahu in ponižnosti. Vsako delo, ki sem ga opravljala, mi je bilo v tistem obdobju všeč. Od strežbe, klicnih centrov, promocije, administrativnega dela, bila sem hostesa, pomoč na različni dogodkih, do triletne službe kot trenerka rekreativnih in tekmovalnih plesnih skupin. Pa verjetno sem še kaj pozabila. Koliko poznanstev sem pridobila, izkušenj in določenih znanj. Čisto nobena šola mi tega ne bi morala dati, žal. Vseeno zagovarjam dejstvo, da nekatera znanja pač moramo pridobiti med časom izobraževanja. Še posebno, če gre za specifično delo. Ko pa pride do komunikacije z ljudmi, odnosa, določenih situacij, ki jih lahko razumemo le, če smo v njih postavljeni – tukaj gre izključno za izkušnje, ki jih pridobimo na različnih delovnih mestih. Zdaj pa spet delam točno to, kar sem si res dolgo želela. Med vrsto drugih obveznosti, ki jih imam, končno pišem, vi pa berete. Povrh vsega, sem še plačana za to. Pa ni to cilj?

Zanimivo je, kako se ti nekatere stvari res vtisnejo v spomin. Jaz na primer ne moram pozabiti, kako je eden izmed profesorjev na faksu, v prvem letniku razlagal o tem, kako bi moral človek v življenju zamenjati vsaj pet čisto različnih služb. S tem bi bilo avtomatično manj nezadovoljstva na delovnih mestih. Počutili bi se kreativne in sigurno nam ne bi bilo dolgčas. V službi preživimo večino svojega življenja. Zakaj bi ga zapravili na način, da nam je težko. Tako, da vas spodbujam, da naredite spremembo, če tako čutite. Za tiste, ki počnete tisto, kar si želite, pa bodite ponosni nase.