SVOBODA IZRAŽANJA

Kaj je prava definicija svobode izražanja in kdaj je bila sprejeta? Jo lahko v pravem demokratičnem svetu sploh izpustimo? Se zavedamo kako pomembna je in ali je lahko zlorabljena? Pa res v zadnjem času vedno večkrat prihaja v konflikt s pravico do zasebnosti? Če vas tema in odgovori na ta vprašanja zanimajo, berite dalje. 

Svoboda izražanja je ena izmed temeljnih človekovih pravic in eden glavnih temeljev pravega demokratičnega sveta, kar pomeni da brez nje, le ta sploh ne bi obstajal. Svoboda izražanja je pravica, ki ščiti posameznika pred državo. V slovenski ustavi je v 39. členu zapisano: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Leta 1948 so sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, v kateri v 19. členu piše takole: »Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.«

 Svoboda izražanja oziroma govora ne pomeni samo to, da lahko naglas izražamo svoja mišljenja in sprejemamo ostala, vendar tudi to, da lahko živimo in delujemo po svoji lastni presoji. Torej, kakor vsakemu posamezniku ustreza. Kar ne pomeni, da meja ne obstaja. Meja je postavljena tam, ko bi lahko oseba škodila nekomu drugemu. Zato v 29. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah in v 10. členu Evropske konvencije piše: »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.«

Vsi pa vemo, da besede lahko bolijo. To, da imamo pravico do svojega mišljenja, da lahko rečemo, kar mislimo in delamo, kar si želimo, ne pomeni, da lahko o nečem ali nekom širimo lažne novice. Zato v družbeni praksi vse večkrat prihaja v konflikt s pravico do zasebnosti. Pravica do zasebnosti je, kot neka zaščita ali folija okoli človeka, ki ga ščiti pred vdorom drugih ljudi v njegovo življenje oziroma zasebnost. Kje je tista meja, do katere lahko gremo? To bi moral znati presodit vsak sam. Pravica do svobodnega izražanja je nekaj, kar bi morali uporabljati v dobre namene; nekaj, kar ne bi v nobenem primeru smeli zlorabljati. Do tega pa vseeno velikokrat prihaja, še posebno v množičnih medijih.

 Zato sami pri sebi poskusimo najti meje, do kam lahko gremo in kaj lahko verjamemo, za kaj pa potrebujemo trdne dokaze. Hkrati pa pravico do izražanja ne zatirajmo, tako pri sebi, kot pri komu drugemu. Ne pozabimo na čase, ko je ljudje niso imeli. Uporabljajmo jo sebi v prid, v prid bližnjih, v prid države in v prid sveta. Boljši kot smo mi sami, boljši bo svet okoli nas. Izkoristimo svobodo izražanja tako, da bo še dolgo med nami.