VSE KAR NAREDIM, BI LAHKO BILO BOLJE…

Biti popoln. Narediti popolno. Imeti popolne odnose. V vsaki stvari, ki jo naredimo ali jo imamo, iščemo pomanjkljivosti, da bi jo lahko naredili še bolje. Sami sebe že v naprej pripravimo, da mogoče pa ne bo tako super, kot bi lahko bilo. Zakaj si že na začetku otežujemo stvari?

Že odkar pomnim, vem, da sta mi starša vedno povedala, ko sta bila ponosna name. Da sem naredila nekaj super. Tudi, ko sem dobila kakšno slabšo oceno, se nikoli nista osredotočala le na to, ampak videla vse ostale dobre ocene, v katere sem vložila veliko truda. Zato sem do njiju razvila spoštovanje in iskren odnos, vem pa, da ni pri vseh tako. Saj ne pravim, tudi za tisto slabšo sta mi povedala, da naj se naslednjič bolj potrudim, ker bom imela boljši občutek. To se mi zdi logično, saj s tem otrok pridobiva samostojnost in odgovornost. Zavedati pa se moramo, da tudi starši niso tisti, ki bi imeli vedno prav, nam povedali kaj smo naredili prav ali narobe. Edina oseba, ki mora biti zadovoljna z vašim ”izdelkom”, ste vi.

Je pa tako, da ko rastemo, ne poslušamo le staršev, vendar tudi vzgojitelje, učitelje, profesorje, trenerje, prijatelje… celo znance. Ljudje smo navajeni podajati več kritik kot pohval. S tem načeloma naj ne bi bilo nič narobe, če je kritika konstruktivna in jo oseba, kateri jo podajamo zna sprejeti. V šoli nas tega ne učijo. Niti kako sprejemati pohvalo, niti kritiko, niti kako kritiko ali pohvalo podajati. Večino časa poslušamo kaj smo naredili NAROBE, ne kaj smo naredili PRAV in SUPER. Redko kateri profesor je najprej pohvalil, potem pa povedal kaj lahko naslednjič izboljšamo.

Tako začnemo razvijati občutek, da je lahko čisto vse bolje. Roke se nam tresejo, preden nekaj storimo, ker ne vemo, če bo tako kot bi moralo biti. V glavi se nam podi na tisoče misli že med tem, ko nekaj počnemo, če bi lahko to počeli bolje. Nikoli nismo zadovoljni do točke, ko bi sami sebi priznali, da smo pa ja nekaj naredili točno tako, kot smo si zamislili.

Ljudje se velikokrat spozabimo, da samozavest in pohvala ni enako kot to, da bi bili samovšečni ali arogantni. Ko se pohvalimo, ker imamo dobro mnenje o sebi, se takoj bolje počutimo. Zavedam se, da to ni lahko. Tudi sama močno delam na tem, da na sebi vidim dobre lastnosti, da vidim kaj vse naredim odlično. Če smo sigurni vase, da smo vložili 100% in opravili nalogo tako, kot smo jo najbolje znali, ne potrebujemo nobenih potrditev. Sami sebi lahko po tiho (ali pa na glas) zaploskamo.

Tisti prostor za napredek, ki je vedno prisoten ni enak temu, da bi lahko bila vsaka stvar v tistem trenutku narejena še bolje. Naredimo jo pač tako, kot smo takrat najbolj sposobni. Z vsako novo izkušnjo se učimo. Učimo se čez celotno življenje, ne samo v letih, ko se izobražujemo. Večina to pozabi. Tako ostali, kot mi sami. Bodimo prijazni in spoštljivi drug do drugega. Vsak ima svoje težave in misli za katere ne vemo, kljub temu, če izgleda, da ni tako. Nekoga pohvalite. Tudi, če je to le neka malenkost. Po celem dnevu pa pohvalite tudi sebe. Kaj je tisto, kar ste naredili danes, kar pred enim letom ne bi morali? Na kaj ste lahko ponosni?