SAMOZDRAVLJENJE IZ NEZDRAVIH PARTNERSKIH ODNOSOV, 1. DEL

Nazaj na Blog

SAMOZDRAVLJENJE IZ NEZDRAVIH PARTNERSKIH ODNOSOV, 1. DEL

Tokrat smo se v 1. delu poglobljenega intervjuja pogovarjali s Saro Alt – diplomirano politologinjo, licencirano turistično vodnico, Reiki mojstrico in NLP Coachinjo, na temo samozdravljenja iz nezdravih partnerskih odnosov. “Odnos postane toksičen takrat, ko začutimo, da nekdo posega v našo osebnost na nespoštljiv način, ruši naše dostojanstvo, ruši naše meje, nas izkorišča v svojo korist, deluje brez sočutja – brez pomisleka, kako njegova/njena dejanja vplivajo na druge ljudi.”

Kako lahko pri sebi vemo, da smo v nezdravem partnerskem odnosu? Kdaj postane partnerski odnos za nas toksičen?

Toksičen, torej nezdrav odnos je takrat, ko prihaja do zlorab (čustvenih, mentalnih, psihičnih, fizičnih), fizičnega ali psihičnega nasilja, manipulacij, poniževanja, nespoštljivega odnosa, izkoriščanja, namernega zavajanja in spreobračanja naše percepcije kot napačne, konstantnega in namernega laganja in zavajanja, ki ga neka oseba izvaja nad drugo osebo. Pogosto gre za precej  subtilne in prikrite oblike nasilja, ki jih navzven ni enostavno opaziti, ker se dogajajo na ravneh, ki so našim čutilom tuja. Takih oblik odnosov zlahka ne prepoznamo kot nezdrave. Ker torej nimamo podplutb, modric ali drugih znakov, ki kažejo na odkrite oblike fizičnega nasilja se pogosto ne zavedamo, da je karkoli narobe, čeprav nam notranji občutek to daje jasno vedeti. Toksičnost ali strupenost odnosa je največkrat stvar individualne percepcije, ker je prag tolerance in dojemanje realnosti različno od osebe do osebe.

Drug problem, ki je zelo prisoten v slovenski družbi je ta, da se premalo govori o tovrstnih temah, da se ščiti storilce, da se toksičnost opravičuje (saj ni tako mislil/a; kaj pa, če si narobe razumela/; jaz nimam takšnih izkušenj z….) in da gre zelo pogosto za nerazumevanje kompleksnosti tega pojava. Naša družba spi, si zatiska oči in tudi takrat, ko se (redki primeri) žrtev opogumi in spregovori na glas, zaprosi za pomoč, se vse skupaj potisne v birokratske predale, žrtev pa ostane brez rešitve. Takrat se največkrat ustraši in stopi korak nazaj. Če ni pravega razumevanja in celostne podpore (psihološka podpora, podpora v obliki zagotovljenega stanovanja, pomoč otrokom,…) s strani prijateljev, znancev, družbe, žal ostane zgodba zamolčana in potisnjena pod preprogo. Žrtev pa ostane prepuščena sama sebi in lastni iznajdljivosti. Nekaterim uspe, mnogim žal ne.

Potem se sprašujemo zakaj toliko ljudi posega po antidepresivih, zakaj je toliko najstnikov odvisnih od drog, zakaj je toliko ljudi nesrečnih. Veliko je tudi odvisno od okolja, v katerem smo odraščali in kaj dojemamo kot »normalen«, torej običajen odnos.  Oseba, ki je od malega živela v družini, kjer je vladalo spoštovanje, vzajemnost, razumevanje, ljubezen, sodelovanje, podpora – recimo temu harmonični odnosi, bo vsak odklon od tovrstnega odnosa, razumela kot nezdrav odnos in bo najbrž tudi hitro poiskala rešitev ali odnos zaključila. Oseba, ki dojema prej naštete oblike vedenja kot »normalne«, poznane, domače, bo sicer lahko po določenem času spoznala, da »nekaj ni v redu«, vendar je vprašanje ali bo dovolj zgodaj poiskala rešitev, ali jo bo sploh šla iskat in ali se bo počutila dovolj vredno, da se zave lastne vrednosti in odnos zapusti ali ga vsaj omeji (primer: ko imamo skupne otroke).

Odnos postane toksičen takrat, ko začutimo, da nekdo posega v našo osebnost na nespoštljiv način, ruši naše dostojanstvo, ruši naše meje, nas izkorišča v svojo korist, deluje brez sočutja – brez pomisleka, kako njegova/njena dejanja vplivajo na druge ljudi.

Je lahko neka “toksična oseba” z nekom v popolnoma normalnem odnosu z drugim pa v toksičnem odnosu?

Ljudje, ki jim pravimo, da so toksični (moj izraz je narcis), je oseba, ki mojstrsko obvladuje igro vlog, kar pomeni, da je sposobna z vsako osebo s katero stopi v interakcijo odigrati drugo vlogo. Odseva namreč vrednote in prepričanja osebe, s katero je v interakciji in se ji lahko popolnoma prilagodi – jo prebere. To je tudi razlog, zakaj je narcisa težko razpoznati. Z osebo A igra eno vlogo, z osebo B pa je sposoben/sposobna odigrati popolnoma drugo vlogo.

Narcis je narcis, ne glede na situacijo, vprašanje pa je, kdaj in do katere mere pokaže svoj pravi obraz. Če smo z narcistično osebo kratek čas, če gre bolj za platonske odnose bomo videli samo blišč, očarljivost, spretnost v komunikaciji – znajo zelo dobro obračati besede. Šele čez čas, se pokaže tudi druga plat kovanca. Vendar v toksičnih odnosih ni jasnine, ker je soodvisnik/ca očaran/a, »zadrogiran« še od prvega obdobja, ki je pravljično. Narcis zna svojo žrtev prepričati, da je njuna zveza usodna, od boga dana in da sta si usojena. To obdobje traja običajno 3-6 mesecev (lahko več, lahko tudi manj), potem pa se plošča obrne čez noč in kar naenkrat se soodvisnik/ca prelevi v žabo.

Vse, kar je bilo prej lepega, dobrega, vrednega, se spremeni v blato. Kar naenkrat oseba ni več dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna, dovolj sposobna, postane trinajsto kolo. Seveda, se začne spraševati, kje je naredila »napako«, kaj se je spremenilo, kako ima lahko svojega partnerja še bolj rad/a, kako mu lahko pomaga, s čim ga/njo lahko razveseli. To je trenutek, ko narcis ve, da je dobil žrtev v svojo mrežo. Zdaj ima nad njo popolno moč, privošči si lahko vse, kar mu pade na pamet.

Narcis vedno preverja, kako daleč gre lahko, kako daleč lahko potiska meje in manj stabilne, ko so meje pri so odvisniku, bolj silovito in brezkompromisno jih bo rušil narcis. Situacije znajo izkoristiti v svoj prid, drugo osebo pa prepričati, da narobe dojema realnost. Nemalokrat mi moji klienti povedo, da jih je partner/ka prepričala, da so nori oziroma da potrebuje strokovno pomoč.

Niso redki primeri, ko ljudje pristanejo na težkih pomirjevalih, v psihiatričnih ustanovah, ko izgubijo življenje (skrbništvo nad otroki, dom, položaj v družbi, status), zato ker jih je narcističen partner/ka spravila na rob – prepričala, da je njihova interpretacija in dojemanje  realnosti napačna in izkrivljena.
Niso redki primeri, ko na posvetih pri terapevtih, ki se jih udeležita oba partnerja, narcis prepriča terapevta v svoj prav in uspe prikazati partnerja/ko kot neprištevno osebo.

Vse to se dogaja tukaj in zdaj, za lažnim bliščem urejenih družin, z dvema otrokoma, hišo, vikendom, avtom, avtodomom, visokim položajem v družbi in napovprečno visoko plačo. Zato žrtve pogosto ostajajo v »coni udobja«, vendar je cena, ki jo plačujejo izredno visoka. Stane jih življenja. Zmotno je prepričanje, da je narcisizem prisoten samo v socialno šibkejših okoljih, pri ljudeh, ki so slabše ali neizobraženi. Poznam množico klientov, ki so izjemno visoko izobraženi, pa jim vseeno ni bilo prizanešeno.

“Žal nas noben v šoli ne uči, kako vstopiti v odnos, kako najti pravega partnerja, kako delovati, ko zaznamo prve odklone od spoštljivega, zdravega odnosa. Vse to je del neke sfere, ki je samoumevna. Vendar je ključna za srečo in zdravje posameznika in družbe.”

Zakaj je »težko« čustveno vpleteni oseb oditi iz partnerskega odnosa? Morda ker verjame, da lahko osebo spremeni? Kakšen vpliv ima takšen odnos na naše psiho-fizično stanje osebe?

Oseba, ki se znajde v odnosu z narcisom je v odnosu so odvisnik. To si lahko predstavljate kot odvisnost od drog (heroina, kokaina, alkohola), hrane, nikotina, itd. Skratka gre za odvisnost od nezdravih vzorcev, ki smo jih v nekem obdobju življenja ponotranjili in sprejeli za svoje. Tega se je težko odvaditi, ker se skozi te odnose dotaknemo naših najbolj intimnih in zgodnjih vzorcev vedenja. Gre za občutek »domačnosti« in čeprav vemo, da odnos ni v redu, da nam škodi, se »drogi« težko odpovemo.

Primer, če smo odraščali v družini, kjer je bilo nasilje (fizično, psihično, mentalno) običajno, ga bomo v kasnejši dobi, kljub vedenju, da je škodljivo, doživljali kot nekaj »domačega«. Tako bomo veliko bolj tolerantni in prizanesljivi tudi do najmanjših opozorilnih znakov. Vendar je ravno tukaj ključ, dovolj zgodnja diagnostika. Preventiva pred kurativo. Poznavanje sebe, svojih meja, jasna komunikacija do kod segajo naše meje,…vse to je ključno ozavestiti in v skladu s tem vstopiti v odnos.

Pogosto izhajamo iz napačnega zemljevida sveta, ki je naš zemljevid sveta in domnevamo, da je oseba podobna nam. Da čustvuje, razmišlja in deluje tako kot mi. Predpostavljamo, da ima čustva, da je sposobna sočutja in spremembe! In to je največja zabloda, ki nas lahko stane sreče in včasih tudi življenja, ker preprosto predolgo vztrajamo v odnosu v upanju, da bo oseba nekega dne spoznala svoje »napake«. Vendar se moramo zavedati, da spreminjamo lahko samo in edino sebe, da niti slučajno niso vsi ljudje sposobni čustvovanja, kaj šele sočutja in da obstajajo ljudje, ki gredo preko trupel brez kančka slabe vesti ali obžalovanja. Narcis globoko v sebi verjame, da z  njim/njo nič ni narobe, da je upravičen/a do vsega ne glede na žrtve. Ko gre za intimen odnos je to zelo težko prepoznati, zelo težko si je priznati, da smo očitno spregledali znake – rdeče zastavice – opozorila, ki so že zdavnaj plapolale pred našimi očmi.

“Res je, da pogosto verjamemo, da lahko taki osebi pomagamo, da če se samo malo bolj potrudimo, če bomo imeli osebo še bolj radi, če bomo še bolj potrpežljivi, razumevajoči, če bomo prebrali še kakšno knjigo ali obiskali seminar, delavnico,… bo bolje. Upamo, da bo bolje, ko odplačamo kredit za avto in hišo, da bo bolje ko otroci odrastejo. Slepimo se, da je drugod še slabše. Poslušamo prijatelje, ki nam želijo pomagati, ni pa nujno, da nas resnično tudi razumejo. Poslušamo starše, ki nam govorijo o tem, da je treba potrpeti in da je bilo v njihovih časih še huje.Dejstvo pa je, da smo ujeti v mrežo sramu, krivde in strahov, ki nam onemogočajo, da bi spregledali dejstvo, da smo ujetniki v kletki, iz katere sami brez pomoči težko najdemo izhod. V tovrstnem odnosu trpi celotna bit, trpi naša duša, naša psiha, um, telo. Naša družba žal še vedno verjame samo fizičnim znakom zlorab, kar pa ne pomeni da ne obstajajo na drugih ravneh. Pojavljajo se občutki nemoči, brezvoljnosti, depresije, apatije, tesnobe, napadov panike in vrsta drugih znakov, ki lahko vodijo tudi v samomore.”

Nazaj na Blog