“IZOBLIKUJTE” SAMOZAVESTNEGA & SR(E)ČNEGA OTROKA!

Nazaj na Blog
samopodoba_samozavest_otrok_vzgoja_

“IZOBLIKUJTE” SAMOZAVESTNEGA & SR(E)ČNEGA OTROKA!

samopodoba_samozavest_otrok_vzgoja_

Pogovarjali smo se s pedagoginjo, osebno svetovalko in psihoterapevtko ter predavateljico Eleno Kecman na temo – Kako samopodoba staršev vpliva na vzgojo otroka in kako lahko vi kot odgovoren starš poskrbite za otrokovo pozitivno samopodobo in vplivate na njegovo samozavest?  Več pa preberite v intervjuju. 🙂

Kakšna je razlika med samopodobo in samozavestjo? Če imamo pozitivno samopodobo, pomeni tudi, da smo samozavestni in ali velja tudi obratno?

Samopodoba je naša predstava o tem, kakšni smo, kako si sebe predstavljamo, kakšno »sliko« imamo o sebi in kar čutimo, da smo. Je podoba o sebi. Samopodoba usmerja naše razmišljanje o sebi in o svetu, naše čustvovanje in vedenje ter vpliva na odnose z drugimi.

Samozavest je vedenje o tem, kdo sploh smo in zakaj smo takšni. Zavedanje samega sebe. Samozavestni smo takrat, ko verjamemo, da nekaj zmoremo in znamo. Samozavest in samospoštovanje sta del samopodobe kot celote.

Kdaj se začne graditi samopodoba otroka?

Že od zelo zgodnjega otroštva, praktično od prvega dne življenja.

Kdo ali kaj vse vpliva na samopodobo?

Na otrokovo samopodobo vpliva več dejavnikov: pogoji, v katerih živi – predvsem pa odnos staršev do otroka in odnosi med starši ter drugimi člani družine. Vpliv na otrokovo samopodobo imajo tudi odnosi v vrtcu ter kasneje v šoli oz. kar vsi ljudje, ki so otroku zelo pomembni.

Zelo pomembno je, kakšen odnos vzpostavijo starši do otroka, kakšen odnos imajo sami do sebe ter kakšen odnos imajo med seboj. Pomembna so vsa sporočila, ki jih otrok dobiva s strani ljudi, ki ga obkrožajo, tako besedna kot nebesedna (z obrazno mimiko, kretnjami, tonom govora ipd. …). Pomemben vpliv imajo tudi materialni pogoji, v katerih otrok živi ter kakšen odnos imajo starši do le teh.

Elena_Kecman_foto_Mankica_Kranjec.

Kdaj postane otrok odvisen od pohval iz okolice in kaj to pomeni za njegovo samopodobo?

Kot sem že rekla v enem od prejšnjih odgovorov, pretirane pohvale, nerealne, neresnične in premalo kritik in zahtev s strani staršev, vodi v to, da otrok nima več realne slike o sebi, ima neko »prenapihnjeno«, nerealno sliko o sebi oz. nerealno samopodobo. V tem primeru otrok zelo pogosto išče pohvale oz. potrditve, da je on OK, da ga sprejemate takšnega kot je, saj je njegov občutek varnosti odvisen od vaših pohval. Pravzaprav pa se za to zunanjo pozitivno samopodobo, skriva en otrok, ki ne verjame vase in rabi ves čas potrditve, da je pomemben in vreden v očeh drugih ljudi.

Medtem, ko skrbimo glede tega, kaj bo z otrokom v prihodnosti,
pozabljamo na vse tisto, kar se z njim dogaja v tem trenutku.
(Stacia Tauscher)

elena_starsi_

Lahko opišeš vsaj eno tehniko za spodbujanje dobre samopodobe za starše in otroke?

Opazovanje lastnega notranjega govora. Takoj ko opazimo notranjo kritiko, se vprašajmo, ali si jo res zaslužimo. In kdaj smo se nazadnje pohvalili. Potem to kritiko spremenimo v konstruktivno, asertivno kritiko, npr.: »Nisem prav zadovoljen s tem, kar sem naredil. Kaj lahko naredim drugače?« Iščemo rešitev in dodamo še kakšno pohvalo in besedo zaupanja vase, npr.: »Zadnjič sem naredil nekaj podobnega zelo dobro in verjamem, da znam tudi to popraviti. Če ne, bom pa poiskal pomoč.« in si daste pohvalo ter s tem tudi spodbudo, da boljše naredite to, za kar ste se pravkar kritizirali.

Kateri so primeri neustreznega spodbujanja samopodobe pri otrocih in kakšna sporočila nosijo?

Primer neustreznega spodbujanja je pretirano hvaljenje oz. neprimerne pohvale. Neprimerna pohvala je pohvala, ki ni realna, resnična, ne drži, npr: »To si pa narisal boljše od vseh v razredu«. Pohvala je pretirana, ker pravzaprav ne veste, ali je vaš otrok res naredil najboljše. Preveč takšnih pohval daje otroku občutek pretirane vrednosti in posledično otrok ne zna sprejeti kritike in se ne zna soočati s porazi.

“Če razmišljaš o tem, kako se otrok slabo obnaša,
potem boš razmišljal, kako ga kaznovati.

Če razmišljaš o tem, kako se trudi premagovati težave,
potem boš razmišljal, kako mu pomagati.”

Kako lahko pri sebi prepoznamo, da nimamo dobre samopodobe? Kaj lahko glede tega naredimo? Kako vpliva naša samopodoba na vzgojo otrok?

Če je v vašem notranjem govoru preveč negativnih sporočil in kritik, nedvomno lahko veliko naredite na izboljšanju lastne samopodobe. Raziskave kažejo, da ima veliko ljudi celo okoli 80 % negativnih notranjih sporočil, npr. »Pa kaj zaboga si to naredil? A ne bi mogel boljše?«, »Joj, pa ne že spet.«, »Kakšen pa sem?«, »Kako mi to ni uspelo?« Opazujte svoj notranji govor in opazili boste, kako veliko kritik ter opominov je v le tem in kako malo pohval. Zmanjšanje le teh ter bolj primeren notranji govor: primerne kritike (asertivne) in več primernih pohval vodijo v izboljšanje samopodobe, slike, ki jo imate o sebi.

Kaj se v nas zgodi, ko nam nekdo poda kritiko? Na kakšen način podati kritiko otroku, da jo ne občuti kot »napad« na svojo osebnost?

Ko posameznik sliši kritiko, je to vsekakor nekaj neprijetnega in to je normalna čustvena reakcija. Od njega je pa odvisno, ali jo zna sprejeti in jo vidi kot kritiko vedenja in dejanja ali pa kot kritiko osebnosti. Slednje – kritike osebnosti – so vsekakor škodljive, še posebej, če jih je veliko in jih odsvetujem čisto vsem, ne le staršem, kritike določenega vedenja in dejanja pa so v bistvu konstruktivne in nam omogočajo napredek. Pri otrocih pa ne moremo preprečiti neugodnosti ob kritikah, treba je le vztrajati, da se navadijo na kritike vedenja oz. dejanja in počasi dojamejo, da kritika določenega vedenja, ni enaka kritiki osebnosti in da je povsem OK in vodi k napredku. 🙂

Kako ozavestimo/spremenimo vzorce naših odzivov, da znamo otroka podpreti tudi takrat, ko v nas sproži neprijetna občutja?

Ko določeno otrokovo vedenje ali dejanje sproži pri vas neprijetna čustva je pomembno, da te neprijetnosti ozavestite, da se jih zavedate, podelite s partnerjem in včasih tudi z otrokom. Zavedanje in sprejemanje lastnih neprijetnih čustvenih reakcij je pot do primernega odnosa tako z otrokom kot z odraslimi osebami v vašem življenju. Za tem pa je bistvena odločitev, kako boste naslednjič reagirali v podobni situaciji in priprava na le to.

“Ljubite otroke tudi, ko delajo kaj narobe,
ker življenje jih bo kaznovalo tudi takrat, ko bodo delali prav.”

Zakaj ima toliko odraslih težave s sprejemanjem komplimentov in s čim je to povezano? Kdaj se to spremeni?

V naši kulturi (še) vedno nismo prav navajeni na komplimente oz. pohvale in jih ljudje dajejo vsekakor premalo, še manj pa so jih pripravljeni sprejemati. Če med odraščanjem nismo dobivali pohval ali pa so bile zelo redke, nismo navajeni nanje. Posledično jih prav zato tudi ne znamo sprejemati v odraslosti. Se pa to vsekakor da naučiti kadarkoli v življenju, nikoli ni prepozno in je le stvar navade: da se npr. »ugriznete za jezik« ko vas nekdo pohvali ter začnete sprejemati pohvale, malo po malo, korak po korak. 🙂

EnoVita_09
Nazaj na Blog