Z NEFORMALNIM ZNANJEM DO ŽELENE ZAPOSLITVE

Back to Blog
plac_za_mlade_

Z NEFORMALNIM ZNANJEM DO ŽELENE ZAPOSLITVE

plac_za_mlade_

Časi, ko je bila zaključena diploma in nekaj pripravniških izkušenj za zaposlitev dovolj, so se že davno iztekli. Danes so mladi tako rekoč prisiljeni, da, poleg magistrskega dela, ki je pogoj za iskanje zaposlitve, kjer je kriterij izobrazba sedme stopnje, svojo neformalno znanje, veščine in kompetence ter izkušnje nabirajo še izven formalnih ustanov. Pa vendar se velikokrat zaustavi, saj se zdi, da tudi slednje ni dovolj za zaposlitev po njihovih željah oziroma da bi se zaposlili v podjetju, glede na izobrazbo, ki so jo pridobili tekom študija. Velikokrat se zdi tudi, kot da vse izkušnje in pridobljeno znanje pri delodajalcih sploh ni vredno nič, če nimaš vez in poznanstev. Kako unovčiti svojo neformalno znanje in kompetence, da bodo mladi bolj zaposljivi in da slednje ne dobi naziva “brez veze”, ker tako ne pomaga?

Na temo Z neformalnim znanjem do želene zaposlitve, smo se pogovarjali s Sašotom Kroneggerjem, ki je priznani trener, coach in mentor ter podjetnik in CEO podjetja 3P. Več o tem, kako on vidi trenutno situacijo in kaj lahko mladi naredijo sami, da bodo lažje unovčili izkušnje in znanje na trgu dela, pa v prispevku.

Kdo je Sašo Kronegger, s čim se ukvarjaš, kaj te osrečuje, ti “polni baterije”? 🙂 

Sem socialni pedagog, mladinski delavec in transakcijski analitik – svetovalec. Izvajam izobraževanja in moderiram procese za različne naročnike. Teme izobraževanj so predvsem usmerjene v izboljševanje komunikacije na medosebnem in medskupinskem nivoju, sisteme podpore manj izkušenim (prostovoljcem, pripravnikom, novo-zaposlenim, novo-izvoljenim, vstopajočim na trg dela) in tistim, ki imajo zaradi svojih okoliščin manj priložnosti za vključevanje v družbo. Kot moderator delam z raznolikimi skupinami deležnikov. V zadnjih letih sem moderiral delo skupin otrok in mladostnikov, kandidatov za politične funkcije, zaposlenih v različnih organizacijah ter skupine, ki bi želele spremeniti stanje v svojih lokalnih skupnostih.

Kot aktivni izvajalec usposabljanj delujem od leta 1997, ko sem pričel z izvajanjem usposabljanj za prostovoljce v projektih socialnega varstva. Teme mojih izobraževanj so se s konkretnega dela prostovoljcev širile na področje podpore prostovoljnemu delu (usposabljanja za mentorje) in komunikacijskih veščin. Pred sedanjo zaposlitvijo sem bil zaposlen na Društvu za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela na področjih: razvoja prostovoljskega dela, razvoja aktivnosti za mlade na območju Metelkove v Ljubljani ter podpore romski skupnosti v občini Krško. Moji prejšnji zaposlitvi sta bili še: vodja programov v organizaciji SEECRAN – Akcijski mreži za otrokove pravice ter vzgojitelj v Zavodu za vzgojo in izobraževanje v Logatcu.

do_something_amazing_

“Pri delu z mladimi mi je najbolj pomembna odprta komunikacija, ki obema stranema prinaša nekaj novega.”

Za sabo imaš res lep nabor izkušenj s področja prostovoljskega dela in razvoja aktivnosti za mlade. Si od svojih malih nog rad pomagal skupnosti in se udeleževal raznih aktivnosti za mlade?

Kot otrok sem imel veliko srečo, da me je družinski prijatelj povabil k tabornikom. Ob tem je staršem razložil kakšna fantastična priložnost bo to zame. Po prvi izkušnji na taboru sem se pridružil ekipi, bolj redno od svojega 11. leta, kmalu, pri 14ih pa sem začel prevzemati prve odgovornejše naloge podpore mlajšim od sebe.

Zakaj se mladi aktivno vključujemo kot prostovoljci v aktivnosti organizacij? Kateri so glavni motivi?

Ljudje se v prostovoljske aktivnosti vključujejo z zelo različnimi motivi, ki so pogosto vezani na razvojne naloge posameznika. Otroci se vključujejo, ker jih zanimajo doživetja in svoboda, najstniki zato, ker so tam prijatelji, srednješolci ker je skupina dobro povezana in imajo v njej vpliv, mlajši odrasli zato ker želijo prispevati v skupnost … Vsak ima svojo mešanico motivov, pomembno pa je, da ne prevladuje le en motiv, sicer je udeležba posameznika v prostovoljskih dejavnostih kratkotrajna.

Neformalno in formalno izobraževanje se medsebojno dosti razlikujeta pa vendar ne glede na vse, v enem in drugem pridobimo znanje in določene izkušnje, ki pa lahko unovčimo na trgu delovne sile. Zakaj nam je včasih izziv predstaviti izkušnje, ki jih pridobimo v neformalnem izobraževanju?

Vsebinam, ki jih obravnavamo v formalnem izobraževanju sledi tudi formalno potrdilo, ki je priznano s strani avtoritet; na izkazu šolskega uspeha je tudi grb države v kateri je bil izkaz izdan. V tem se potrjevanje učnih izkušenj razlikuje od neformalnega izobraževanja v katerem udeleženci sami sooblikujejo cilje izobraževanj, organizatorji izobraževanj in izkušenj pa niso akreditirani ali certificirani s strani države. Hkrati pa ravno ta fleksibilnost organiziranja usposabljanj in izkušenj, ki so prilagojena potrebam posameznikov, lahko okrepi posameznike na področjih, kjer prepoznavajo pomanjkanje kompetenc.

neformalno_znanje_

S čim si lahko na primer pomagamo, da lažje definiramo / predstavimo pridobljena neformalna znanja, kompetence in veščine?

Prva ključna dejavnost je redna refleksija, pogled na to kaj znamo in zmoremo, kaj smo se učili in pridobili. Druga dejavnost pa je prevajanje znanj, veščin in naravnanosti v jezik drugih. Kompetence prevajamo tako, da opišemo sposobnost, jo količinsko uokvirimo (dodamo razlago obsega) ter predstavimo dokaz o svoji trditvi. Primer je slišati nekaj podobnega kot: Znam organizirati dejavnosti za skupino mladih, za starost med 14 in 21 let, v skupini do 30 oseb. To sem uspešno delal v okviru svojega prostovoljnega dela v Mladinskem kulturnem centru Maribor.

Dosti mladih se poslužuje raznih programov v neformalnem okolju, včasih tudi zaradi želje po pridobivanju izkušenj, ki nam pomagajo do boljših zaposlitvenih možnosti. Kako mladim pomagaš pri razumevanju teh izkušenj ter na kakšen način jim razkriješ »vrednost« teh izkušenj?

Izkušnje je potrebno prevesti v jezik drugih, jezik poslovnega sveta oziroma potencialnih delodajalcev. Predvsem je pomembno izluščiti razloge za neko dejavnost, ne le opisovati kaj konkretno smo delali.

Ko se pogovarjamo z mladimi in rišemo na plakate je to lahko zato, ker želimo okrepiti njihov kreativni izraz ali pa zato, ker želimo, da nam povedo več o izzivih s katerimi se srečujejo v domačem okolju. Prva dejavnost je torej namenjena opolnomočenju mladih, druga pa raziskovanju potreb mladih v skupnosti. »Zakaj« neke dejavnosti je torej tisti, ki ji daje vrednost.

Mladi imajo pogosto izziv, kako predstaviti neformalno pridobljeno znanje in veščine, kot nekaj kar prinaša dodano vrednost potencialnemu delodajalcu, ker “teh dejavnosti običajno ne znajo dobro predstaviti, saj govorijo predvsem o nivojih »kaj« (kaj smo delali, kaj se je dogajalo) in »kako« (na kakšen način je potekalo, kako smo se lotili) ne pa o širši sliki v katero so se konkretne dejavnosti umeščale.”

Ali je trener na mladinskem področju priznan poklic? Kdaj se uporablja izraz trener in kdaj se uporablja izraz mladinski delavec? Kakšna je razlika med enim in drugim pojmom?

Mladinski delavec je oseba, ki dolgoročno spremlja mlade, da ti lahko odrastejo v odgovorne, aktivne  državljane, ki se dobro znajdejo na trgu dela Mladinski delavci z mladimi delajo predvsem z zgledom in ustvarjanjem okolja za odraščanje. Trenerji pa so na drugi strani strokovnjaki za izobraževanje in podporo procesom, ki znajo vzpostaviti ravnotežje med potrebami udeležencev, organizatorjev izobraževanj in lokalnih okolij, njihovo delo pa je predvsem izvajanje kratkotrajnih dejavnosti, ki prinašajo preboje v posameznikovem razumevanju sveta.

Katere veščine in kompetence trenerja so ključne, da postanemo trenerji?

Prva je naravnanost, da želimo podpirati razvoj ljudi, druga je naravnanost da vzpostavljamo podporna okolja v katerih se ljudje lahko učijo in spreminjajo, tretja med pomembnimi pa je sposobnost zdržati z več možnimi rezultati istega procesa. V delu z ljudmi nikoli ne vemo kaj vse se lahko zgodi, saj nikoli ne moremo imeti pod nadzorom vseh spremenljivk. Sposobnost zdržati s tem je posebna odlika, ki je na preizkušnji ob vsaki izvedbi izobraževalnega ali moderiranega procesa.

Kdo ti da certifikat, da si trener?

Tako kot pri mnogih drugih dejavnostih tudi tu ni samo ene poti do kompetenc. Skozi procese neformalnega izobraževanja si pridobimo znanja in treniramo veščine (od tod ime trener), certifikati z usposabljanj sestavljajo sliko pridobljenih kompetenc, z vključevanjem v skupnosti trenerjev pa se v sodelovanju z različnimi ljudmi izkaže tudi usposobljenost posameznika v primerjavi z drugimi.

Katere so tvoje najbolj pogosta področja tematik, ki jih izvajaš za svoje naročnike?

Najbolj pogoste tematike so vzpostavljanje sistemov izobraževanj za različne skupine ljudi, voditeljstvo, delo s skupinami, spoznavanje in razumevanje potreb posameznikov in skupnosti ter podpora osebam, ki imajo slabše življenjske možnosti od večinskega prebivalstva.

Koliko časa posvetiš pripravi za pol-dnevni trening z mladimi?

Za 4-ure dela z mladimi danes potrebujem 1-2 dni priprave ter še nekaj ur za poročanje o opravljenem delu. Seveda pa je odvisno od tega koliko poznam potrebe skupine s katero delam ter tematiko, ki jo je potrebno nasloviti.  

FOTOGRAFIJA:
Naslovna fotografija Sašota - Center za mlade, Domžale
Prva fotografija Sašota - zasebni arhiv
Zadnja fotografija Sašota - Alenka Oblak

Back to Blog