MOČ MOJEGA UMA: Kako uresničiti sebe in svoje potenciale – II. del

Back to Blog
Nastja_misli_

MOČ MOJEGA UMA: Kako uresničiti sebe in svoje potenciale – II. del

"Človek nima energije takrat, kadar ne živi v skladu s seboj. Ko izpolnjujem zunanje zahteve in ne dovoljuje svoji duši, da bi se izrazila, takrat goriva zmanjkuje. Če odklenem svoje srce in dušo ter dovolim, da se izrazita, takrat se bo gorivo spet pojavilo in začutili bomo notranjo motivacijo, notranji vzgib po aktivnosti."

Nastja_misli_

V drugem delu intervjuja – Moč mojega uma: Kako uresničiti sebe in svoje potenciale smo se z Nastjo Pozelnik – magistro psihologije in coachinjo, dotaknili predvsem tematik, ki se tičejo čustvene inteligence, čutnosti, prekinjanja vzorcev, zaupanja in ljubezni do sebe ter drugega.

“What really matters for success, character, happiness and life long achievements is a definite set of emotional skills – your EQ — not just purely cognitive abilities that are measured by conventional IQ tests.” — Daniel Goleman

Vemo, da za uresničenje naših ciljev ni dovolj samo razmišljanje temveč tudi akcija. Imaš morda odgovor na to zakaj se ne premaknemo iz faze razmišljanja v fazo akcije?

Sama sem mnenja, da je v tem primeru bolje še nekaj časa ostati v fazi razmišljanja, kot na silo reagirati. Če je človek neprestano v akciji, goriva pa ni, bo slej ali prej izgorel. Gorivo pa prihaja iz naše duše, ko uresničujemo svoje potenciale, takrat nastaja novo in novo gorivo in tudi akcija se zgodi brez pretiranega truda in razmišljanja.

Življenje je ciklično, pridejo obdobja, ko smo bolj aktivni in obdobja, ko smo manj aktivni. Če človek ne čuti pravega zagona za akcijo, najverjetneje še ni pravi čas, da bi reagiral. Takrat je bolje čas izkoristiti za tisto, kar nam paše. Morda se takrat zares dobro spočijemo in imamo potem v naslednji fazi, ko dobimo navdih, še toliko več energije.

MOC_TVOJEGA_UMA_

Kako sam pri sebi ozavestiti določena vedenja za katera vemo, da nam ne prinašajo nekaj dobrega?

Bistvo se skriva že v samem vprašanju – če vemo, da nam določeno vedenje ne prinaša nič dobrega, potem se že zavedamo njegovega slabega vpliva in s tem tudi vedenja samega. Rekla bi, da gre tukaj bolj za pripravljenosti biti odkrit in iskren s samim seboj. To pa je odločitev, ki jo mora vsak posameznik sprejeti.

Če želimo svoje življenje izboljšati na vseh področjih in se zares zliti z njim, potem je to prvi korak, ki ga moramo narediti. Pogledati si moramo v oči in biti do sebe iskreni. Obenem nam lahko pomaga dejstvo, da smo vsi samo ljudje. Nihče ni boljši ali slabši, nihče ni več ali manj vreden. Človek nosi v sebi prvinski ‘nagon’ po prevladi in ima zato tendenco po dojemanju sebe kot bolj inteligentnega in sposobnega v primerjavi z ostalimi. Prej, ko se znebimo teh prepričanj in jih ozavestimo, hitreje lahko napredujemo. Ko enkrat snamemo rožnata očala, skozi katere se pogosto opazujemo in ko nam to, kar pod njimi zagledamo, postane všeč, takrat ne bomo več čutili potrebe po vzdrževanju vedenj, ki so za nas škodljiva.

“There is no separation of mind and emotions; emotions, thinking, and learning are all linked.” — Eric Jensen.

Veliko je govora o čustveni inteligenci, kako bi razložila pojem z znanstvenega vidika? 

Obstaja več definicij čustvene inteligentnosti, nekako najbolj razširjen in uporabljan model pa pravi, da čustveno inteligentnost sestavljajo 4 komponente: zaznavanje čustev (prepoznavanje in razlikovanje med različnimi čustvi), uporaba čustev (spodbujanje doživljanja različnih čustvenih stanj, ki vplivajo na mišljenje), razumevanje čustev (prepoznavanje podobnosti in razlik med čustvi, poznavanje kompleksnih čustev) in upravljanje s čustvi (reflektivno spremljanje ter upravljanje čustev pri sebi in drugih).

Ena od strategij za ugotavljanje čustvene inteligentnosti bi bila opazovanje samega sebe. A ljudje smo pogosto pristranski v svoj prid in si zelo stežka nalijemo čistega vina. Težko nam je biti iskren sam s seboj, želimo si biti uspešni, dobri. Zato takšen rezultat najverjetneje ne bo najbolj točen. Namesto tega se lahko udeležimo psihološkega testiranja in zaprosimo za povratno informacijo o rezultatih (pri psihologu).

A bolj kot rezultati črno na belem, se mi zdi pomembno dejstvo ali je oseba pripravljena delati na tem področju. Ali se je pripravljena učiti prepoznavanja čustev pri sebi in pri drugih, ta čustva razumeti in v zadnji fazi z njimi tudi upravljati. Definitivno sem mnenja, da se tega da naučiti, gre namreč za kompetenco in vsako izmed kompetenc lahko do določene mere natreniramo. Za to pa je potrebna želja in pripravljenost vložiti nekaj časa v to. Sama lahko z veseljem povem, da imam kar nekaj klientov, ki so na tem področju dosegli ogromen napredek. Nekaj pa jih je tudi odnehalo. Razvijanje čustvene inteligentnosti zahteva od človeka tudi, da sam sebi pogleda v oči. In marsikdo se ustavi pri tem koraku.

custvena_inteligenca_

Za čuječnost pravimo, da je pomembna trenutna prisotnost tukaj in zdaj in brez sodb spremljamo dogajanje s svojimi mislimi… Naj ti opišem primer; pred kratkim mi je prijateljica zaupala, kako zelo ji je bilo všeč, da si je končno dovolila čutiti sebe v polnosti ter uživati v trenutkih tukaj in zdaj. Seveda ta občutek ni trajal dolgo, saj je zelo hitro dobila slabo vest, češ da ima občutek »bluzenja« in če se ne bo imela ves čas na vrvici in razmišljala vnaprej, kaj bom čez 1, 5 ali 10 let ne bo prišla daleč v življenju. Se pravi, kako živeti v tem trenutku, imeti misli fokusirane tukaj in zdaj. Važno je, kako kvalitetno živimo sedanjost in ne da se obremenjujemo , kaj bo čez leto, pet in tako dalje… Zakaj si ne pustimo živeti in se tako z lahkoto prepustimo slabi vesti? 

Odgovor je povsem enostaven – to lahko storimo na povsem enostaven način. Naša pozornost namreč ne more biti osredotočena na dve stvari hkrati, zato smo mi tisti, ki se odločimo ali bomo razmišljali o trenutku tukaj in zdaj ali bomo razmišljali o prihodnosti. Ljudje zelo hitro dobimo občutek slabe vesti, ki smo ga zelo pogosto posvojili od naših staršev ali drugih bližnjih. S tem občutkom se ne rodimo, temveč gre za priučen občutek (če se dobro opazujemo, bomo v njem morda prepoznali celo konkretne besede naših staršev!). Če pride do slabe vesti, je priporočljivo hkrati raziskovati od kje slaba vest prihaja in kako se lahko z njo spopademo, ter obenem trenirati čuječnost ali meditacije.

Dejstvo pa je, da ni vsaka stvar za vsakogar. Tudi sama sem se pogosto srečala s takšnim občutkom, zato so meni osebno bližje meditacije. Tam je namreč več dogajanja in ker je moj um zelo aktiven, v njih veliko bolj uživam kot v čuječnosti.

odnosi_starsi_otroci_vzorci_

Zakaj je tako težko presekati vzorce naših staršev? Kako jih ozavestimo in nadomestimo z nečim, kar je bolj skladno z nami?

Tako smo navajeni, to je vse kar poznamo, to so priučene povezave v naših možganih. Ozavestimo jih lahko tako, da se jih začnemo zavedati. Zavedanje pa krepimo s pomočjo meditacije in čuječnosti (pa smo spet tam!).

Z metodo, ki sem jo razvila, se tega pri s svojimi klienti lotim tako, da se postopoma premikamo od širitve zavedanja uma, do širitve zavedanja srca, duše in nazadnje vsega, kar je. Na koncu vse to uskladimo in te povezave v možganih utrdimo, da jih ima oseba na voljo v vsakem trenutku, ko jih potrebuje.

Ko se konča dolgoletna zveza s partnerjem pravimo, da imamo zlomljeno srce (smo ranjeni) in res stežka potem odpremo srce svojemu partnerju v naslednji zvezi. Kaj svetuješ v tem primeru, ko nanese tematika na zdravljenje naših srčnih ran?

Moj nasvet je, da si dovolimo občutiti vsa občutja, ki se takrat pojavijo. Še posebej v tej prvi fazi je pomembno, da se zjokamo in si pustimo odžalovati izgubljeno. Najslabše bi bilo, če bi čustva potlačili, zatrli in na vsak način poskušali iti naprej. Ta čustva se bodo vedno znova vračala in nas spominjala na rano, tako kot se naše otroške rane vedno znova vračajo, dokler jih v celoti ne ‘izčutimo’. Čustva so mehanizem, s pomočjo katerega naša duša z nami komunicira. Prej, ko se jih naučimo upoštevati, prej se bomo z njimi naučili upravljati. To pa ne gre na silo, informacijo, ki nam jo prinašajo moramo sprejeti in upoštevati. Če smo žalostni, je to informacija naše duše, da si želi srečo. Pustimo ji, da se izrazi, potem pa se od žalosti ločimo in ji pustimo, da gre svojo pot. Tako bomo lahko začutili mir in duši dali tisto, kar si želi.

Ko se konča dolgoletna zveza s partnerjem pravimo, da imamo zlomljeno srce (smo ranjeni). Nato je na vrsti proces pozabljanja in celjenja in zdi se, da ko končno spet malo ozdravimo se srečamo z naslednjim izzivom, in sicer zaupanjem. Zelo odpremo srce svojemu partnerju v novi zvezi. Kaj svetuješ v tem primeru? 

Moj nasvet je, da si dovolimo občutiti vsa občutja, ki se takrat pojavijo. Še posebej v tej prvi fazi je pomembno, da se zjokamo in si pustimo odžalovati izgubljeno. Najslabše bi bilo, če bi čustva potlačili, zatrli in na vsak način poskušali iti naprej. Ta čustva se bodo vedno znova vračala in nas spominjala na rano, tako kot se naše otroške rane vedno znova vračajo, dokler jih v celoti ne ‘izčutimo’.

Čustva so mehanizem, s pomočjo katerega naša duša z nami komunicira. Prej, ko se jih naučimo upoštevati, prej se bomo z njimi naučili upravljati. To pa ne gre na silo, informacijo, ki nam jo prinašajo moramo sprejeti in upoštevati. Če smo žalostni, je to informacija naše duše, da si želi srečo. Pustimo ji, da se izrazi, potem pa se od žalosti ločimo in ji pustimo, da gre svojo pot. Tako bomo lahko začutili mir in duši dali tisto, kar si želi.

Happy smiling couple in love hug and kiss each other in the amusement park. Sunny warm spring evening
Back to Blog