Na pomoč! Kako komunicirati z najstnikom?

Nazaj na Blog

Na pomoč! Kako komunicirati z najstnikom?

»Nekoč sva se super razumela, sedaj ga ne prepoznam več!«
»Popolnoma me ignorirajo! Ne želijo napraviti ničesar, kar jih prosim!«
»Fantje ne živijo z mano. Jaz živim z njimi. In oni so glavni v hiši!«

Preživljate muke s svojimi najstniki? Želite si, da bi spremenili svoje vedenje? Istočasno imate občutek, da ste poraženi in nimate nikakršne ideje kako bi lahko uvedli spremembo? Če želite vzpostaviti uspešno komunikacijo s svojimi najstniki, potem je najboljša strategija, da ga usmerite v odraščanje. Nikar mu vedno znova ne sporočajte, da ste vi starš in on otrok.

1. Predelajte svoj scenarij

Prepiri med starši in najstnikom imajo pogosto predvidljive navade. Vloge, ki jih prevzemamo v odnosu do naših najstnikov, so večinoma pogojene z lastnimi izkušnjami odraščanja.

Večina nas je zrasla ob stavkih: »Dokler boš živel pod mojo streho, boš delal tako kot ti jaz rečem!« ali »To niso nobeni problemi. Počakaj, da odrasteš, potem boš šele videl kaj so pravi problemi!«

Vztrajno smo zatrjevali sebi in drugim, da NIKOLI ne bomo vzgajali svojih otrok tako kot so nas naši starši. Vse do trenutka, ko je naš otrok vstopil v najstniško obdobje. Zgroženo se opazujemo, kako iz naših ust vedno znova letijo enaki stavki, kot so jih nam govorili naši starši. Zato je prišel čas, da pogledate vse načine komunikacije, ki ste jih bili deležni od svojih staršev in zavestno spremenite vse tisto, kar vas je takrat motilo.

2. Začnite na pravi način

Odnos s katerim pričnete komunikacijo, bo najverjetneje odločil, kako se bo pogovor končal. Ko pridete domov, utrujeni, mogoče celo nekoliko znervirani od službe in vseh obveznosti, zagledate nepomito posodo, torbe v hodniku, … naš najstnik pa leži na postelji in buli v telefon.

Prva reakcija vsakega starša je velikokrat eksplozija besed in besnega čustvovanja, kar zagotovo sproži verižno reakcijo pri najstniku. Čeprav je težko, predlagam, da se najprej odmaknete v prostor, kjer trikrat zadihate in si v spomin prikličete svoj spomin iz najstniških let. Ne boste verjeli, vendar vas bo zajel občutek razumevanja in zagotovo boste veliko bolj umirjeno usmerili najstnika, da se s postelje premakne v kuhinjo in opravi obveznosti, ki bi jih moral storiti že prej. Hkrati pa mu lahko bolj umirjeno sporočite, da si želite imeti pospravljeno kuhinjo, ker se tako lahko hitreje osredotočite na kuhanje, saj si želite vzeti nekaj časa zase. Ne pozabite mu povedati, da vam on tako pomaga, da boste to tudi lahko naredili.

3. Pohvalite jih

Čeprav se najstniki obnašajo, da jim nič ne more do živega, se pohvale zasidrajo globoko v njih. Zato jih pohvalite za stvari, ki jih naredijo … vendar naj bodo realne. Nikar jih ne hvalite brez razloga. Če imate možnost si vzemite čas, da se jim vsaj par minut na dan posvetite, da jih vprašate kako so preživeli dan … in nikar ne komentirajte stvari, ki vas zmotijo. Zadržite jih za sebe in jih raje ob drugi priliki uporabite kot vir pogovora.

4. Zaupajte jim

Četudi je vaš najstnik v obdobju, ko imate občutek, da bo popolnoma izgubil nadzor nad svojim življenjem, ne padite pod vpliv nadzora. Vaš
otrok nikoli ne bo uspel prevzeti nadzora nad svojim življenjem, če boste spremljali njegove šolske obveznosti, teste, znanje … predajte mu odgovornost do te mere, da bo razumel kaj pomeni odraščati. Tako mu boste tudi sporočili, da mu zaupate in verjamete vanj.

5. Ne bodite v vlogi pomoči

Svojemu najstniku nikoli ne smete pomagati! Ne, nisem slaba mama, niti se mi ni zmešalo. Ločite med pomočjo in podporo? Na kratko … pomoč je, ko spremljate njegove obveznosti za šolo in ga neprestano preverjate ali jih je naredil. Podpora je, ko mu prepustite obveznost za šolo in ste mu na voljo, ko vas potrebuje.

Ali je enostavno? Na začetku ne, kasneje pa vam to pride v navado. Mi še vedno ne verjamete, da je podpora veliko bolj učinkovita kot pomoč?
Potem pomislite kakšnega sodelavca imate raje. Takšnega, ki pride ko rabi preveriti kako naj kakšno zadevo naredi ali takšnega, ki ga morate vedno nadzirati in preverjati kaj in kako je narejeno. Pri tem pa se zavejte, da so takšni zato, ker so jim njihovi starši nudili pomoč in ne podporo.

Kako naprej?

Želite izvedeti več o sami komunikaciji z najstniki? Potem spremljajte naše objave, se prijavite na novičnik na dnu strani … v septembru pa se nam pridružite na delavnici »Na pomoč! Moj otrok je postal najstnik!«

Nazaj na Blog